Pobral se je in se vrnil na vrh

MARIBOR – Tim Gajser je v napornem ritmu obveznosti in nastopov na dirkah – čeprav sezone še ni konec, že ima v rokah novi naslov svetovnega prvaka v razredu MXGP – našel čas tudi za druženje z navijači v domačem okolju. V Mariboru so mu skupaj z AMZS pripravili slovesen sprejem. Zanje si vedno vzame čas, tudi na preizkušnjah, saj izjemno ceni njihovo pomoč ob stezi.

»Nimam besed ob tem, kar delajo naši navijači. Kapo dol vsakemu posebej, zelo sem jim hvaležen. Vem, koliko truda, odrekanja, časa namenijo, da nas podpirajo. Vedno si vzamem čas zanje in rečem kakšno besedo. Res jih cenim, pridejo podpirat ne le mene, ampak vse slovenske dirkače,« je o odnosu z njimi dejal Gajser. Dodal je, da je osvojeni lovoriki iz let 2016 in 2019 težko primerjati. »Vsak naslov ima težo, za vsakega je treba garati. Po dveh letih, ko sem imel težave s poškodbami in ni steklo, kot bi si želel, letošnjega dosti bolj cenim. Moral sem iti skozi vse slabe trenutke, sem pa zelo hvaležen in vesel, da mi je uspelo in sem sam sebi dokazal, da lahko, če se pobereš, vztrajaš in imaš vizijo, prideš na vrh,« je dodal.

Nerad o sam sebi

Čeprav je dozorel kot dirkač in osebnost, Gajser pravi, da se ni bistveno spremenil. »Kot oseba menim, da sem ostal isti, kot sem bil, čeprav sam sebe nerad ocenjujem. Starejši sem, malce več izkušenj imam v življenju, ostajam pa isti. Ob meni je dekle, družina pa je še vedno glavna, in vesel sem, da jo imam okoli sebe,« pravi Gajser, ki bo v začetku septembra praznoval 23. rojstni dan. Ni pa več tako močno povezan z očetom, kot je bil v zgodnjih letih kariere. Oče in trener Bogomir Gajser je še vedno nekje v bližini, a ni več na vseh dirkah.

»Lani sva se tako odločila. Čutil sem, da potrebujem spremembo, ker to ni bilo več to. Oče me še spremlja, pride na kakšen trening. Letos sem na dirkah sam z dekletom, užival sem, sproščen sem bil na tekmah,« je dejal Gajser. V Imoli pa potrditev naslova svetovnega prvaka tudi ni bila povsem samoumevna. »Ko sem prišel tja, sem se zelo dobro počutil. Res sem bil sproščen. Ko pa sem šel spat, sem začel razmišljati. Nisem spal skoraj nič, zbudil sem se utrujen. Zadnje ure pred tekmami so bile naporne, vse mogoče ti gre po glavi. Zbral sem se, poskušal sem odpeljati, kot znam. Veliko napak je bilo, ampak na koncu je bilo dovolj, da sem dobil naslov.«