Počuti se vsaj deset mlajšega
Letos mineva že 21 let, odkar je kajakaš Peter Kauzer debitiral v svetovnem pokalu za slalomiste na divjih vodah v Meranu. Od tedaj je osvojil 20 kolajn na velikih tekmovanjih: kar 13 na evropskih prvenstvih (6 v posamični konkurenci in 7 v ekipni) in šest na svetovnih (3+3), vsi pa se najbolje spomnimo njegovega srebrnega podviga na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru. Zato kot pravi rutiner pričakuje nov lov za odličja, začel ga bo v četrtek na prvenstvu stare celine v Liptovskem Mikulašu. Prav tam, kjer je leta 2007 osvojil evropsko srebro med posamezniki in ekipno zlato.
V nasprotju z lani letos na sporedu ni OI, koronavirus nam malo bolj prizanaša, kako ste si zarisali uvod tekmovalne sezone?
»Nastopil bom na vseh velikih preizkušnjah začenši z evropskim prvenstvom na progi, ki se ni prav nič spremenila od prejšnjih tekmovanj. Sledijo tri tekme svetovnega pokala, med njimi težko pričakovana v Tacnu med 24. in 26. junijem, nato pa bo že na vrsti svetovno prvenstvo v Augsburgu. Zelo mi je všeč, da bo že konec julija, ne nazadnje sodimo med poletne športnike. Ni prijetno, ko imaš SP konec septembra, v poletnih mesecih pa je mesec in pol brez tekem. V Augsburgu sem sicer leta 2003 prvič nastopil na članskem SP, vedno mi je bil všeč in se ga že zelo veselim.«
Pred časom ste poudarili, da ste zelo zadovoljni z opravljenim pozimi. Prvič ste se namreč odločili za otok Reunion ob Madagaskarju.
»Res je, izbral sem drugačno progo in okolje. Tam sem dobil vse, kar potrebuje starejši kajakaš, in domov sem se vrnil z zelo dobrimi občutki.«
V kolikšni meri se z leti in izkušnjami spreminja količina potrebnega treninga za doseganje želenih rezultatov?
»Stvari se spreminjajo. Če med seboj primerjam zadnjih nekaj sezon, sem od OI v Riu 2016 do zdaj količinsko opravil precej manj vadbe, zato pa je bilo vse skupaj na višji kakovostni ravni. Pred tem sem mislil, da je več vedno tudi boljše, a v našem športu to ne drži. To ni tek na 100 metrov, pri katerem po starterjevem strelu s pištolo tečeš v ravni črti do cilja in dobro veš, kako hitro to zmoreš, pri nas je veliko dejavnikov. Od divje vode, ki se nenehno spreminja, do vetra, vremenskih razmer in postavitve vratc. Na koncu ti nič ne pomaga, če si stoodstotno pripravljen, a obtičiš v vrtincu. Še vedno veliko treniram, vendar zadnja leta posvečam več pozornosti kakovosti kot količini, kar se mi obrestuje.«
Septembra boste dopolnili že 39 let. Vas telo še vedno uboga?
»Ni me še pustilo na cedilu. Počutim se vsaj deset let mlajšega, kot piše na moji osebni izkaznici. Po ničemer se ne počutim tako starega, dokler ne slišim številke 38, se sploh ne zavedam, da sem prišel v kar visoko starost za vrhunskega športnika.«
Lanski dobitnik zlate kolajne z OI med kanuisti, 35-letni Benjamin Savšek, je napovedal, da je letošnja sezona zanj prva etapa v novi olimpijski zgodbi. Ali enako velja tudi za vas?
»Odločil sem že pred igrami v Tokiu, ki so bile zaradi pandemije na sporedu leto dni pozneje od predvidenega. Štiri leta med dvema cikloma bi bilo veliko, tako pa smo letos v poolimpijski sezoni, prihodnje leto bomo že v predolimpijski. Motivacije mi ne manjka, še vedno uživam v čolnu in ni mi težko vaditi. Gotovo bom tekmoval še do Pariza 2024 in morda nato še kakšno sezono. Bomo videli.«
Za seboj imate štiri nastope na OI, zadnja dva pa sta vam prinesla različne občutke: v Riu veliko veselje ob srebrni kolajni, v Tokiu žalost ob 12. mestu. Kaj vas bolj spodbudi, navdušenje ali razočaranje?
»Najbolj me žene radovednost, kako daleč lahko pridem. Kar se je zgodilo v Tokiu, ni bilo odraz mojega znanja. A v izenačeni konkurenci pridejo tudi v napake in v olimpijskem polfinalu sem storil dve, brez katerih bi bil brez težav v finalu. In glede na to, kako se je nato razpletel, mi je bilo zelo žal, saj sem na priložnost čakal kar pet let. Ne bo pa me zares skrbelo, dokler bodo iskrice v mojih očeh še vedno zelo močne. Ni prav, da bi na podlagi 90 sekund veslanja ocenili celotno športnikovo kariero. Prav nič slabši kajakaš nisem kot prej, ker sem bi 12. na OI.«