Pod poljskimi koši novo slovensko slavje

LJUBLJANA – Poljska je bila in ostala dežela, kjer cenijo slovenske košarkarske trenerje in igralce. Slednjim je pot utiral Walter Jeklin, močan trenerski pečat pa so pustili Andrej Urlep, Sašo Filipovski, Aleš Pipan, David Dedek, Zoran Martić, Miloš Šporar in Gašper Okorn.

Urlep in Filipovski sta bila celo trenerja leta, tokrat pa se jima je pridružil tudi 40-letni Dejan Mihevc, ki je upravičeno prejel to laskavo priznanje. Ekipo Polski Cukier iz mesta Torun je popeljal do pokalnega naslova, na prvenstvu pa so se okitili z bronom. »V soboto smo podaljšali pogodbo, ostajam na Poljskem,« je povedal Mihevc. Pred letom dni je odšel v Torun, ki leži skorajda v geografskem središču stare celine. »Odločil sem se pravilno, na mizi sem imel tri ponudbe,« je danes vesel, da je sprejel delovno mesto na klopi sladkorčkov. Pred tem je uspešno deloval že v Angliji (bil je tudi državni prvak), do naslova slovenskega prvaka in zmagovalca superpokala je popeljal šentjurski Tajfun, do superpokala pa tudi novomeško Krko. Zdaj Mihevc deluje na drugih vzporednikih.

»Sezona je bila krasna, nad vsemi pričakovanji. Predvsem pa smo imeli kontinuiteto, to šteje. V prvi vrsti smo si želeli zgraditi ekipo okoli domačih igralcev. Bili smo ena redkih ekip, ki nam je to večinoma uspelo. Za nameček smo večji del sezone odigrali z le dvema tujcema, ob koncu pa smo po predhodnem dogovoru dodali še enega tujega košarkarja. Ciljali smo na končnico, torej med osem najboljših, v pokalu pa ekipa ni bila nikoli višje kot v četrtfinalu,« je še razkril Mihevc, ki opozarja, da se Poljaki morda premalo zavedajo kakovosti lastne lige, ki je povrhu vsega izredno izenačena. Osem krogov pred koncem rednega dela je bilo v igri za mesto v četrtfinalu še 12 ekip!

Brez krilnih centrov

Mihevc ne pozabi pohvaliti pogojev. Zase so imeli na voljo skoraj novo športno dvorano. Vsak igralec je imel svojo prostor v garderobi – povsem v slogu lige NBA. »Na izjemni ravni je tudi medicinska služba. Ko se je kar koli zgodilo, se je to rešilo v nekaj urah,« pohvali osebje, ki je tudi dodalo svoj kamenček v mozaik klubskega uspeha pravkar minule sezone. Naravnost epsko je Mihevc osvojil poljski pokal. V tednu pred tekmovanjem je ostal brez dveh krilnih centrov, eden si je zvil gleženj, pri drugem se je obnovila poškodba kolena. »Nastalo situacijo smo obrnili sebi v prid. Dejansko so se tekmeci morali podrejati naši igri,« pove Mihevc, ki je v finalu pokala z 88:80 porazil Zielono Goro Andreja Urlepa in Eda Murića.

Junak finala je bil Američan Glenn Cosey, ki je dosegel 36 točk. Mihevc in klubsko vodstvo bi rada v novi sezoni igrala tudi v enem od evropskih pokalov, možnosti sta dve: liga prvakov ali Fibin evropski pokal. »V klubu bi radi naredili korak naprej,« pove Mihevc, ki se zaveda, da je pred njim naporna sezona. Tudi zato, ker so potovanja v poljski ligi relativno dolga; trajajo pa od štiri do osem ur z avtobusom. Zato klubi na Poljskem na gostovanja odhajajo že dan pred tekmo. Recept, ki mu je Mihevc dodal še nekaj svojega. Dovolj za zgodbo o uspehu. Na Poljsko se vrača v prvih dneh avgusta.