Pogačarjeva Bastilja ni padla
Kdor zmaga na vzponu na Plateau de Beille, običajno osvoji rumeno majico na Touru. Tako pravi kolesarska zgodovina in na tem pirenejskem klancu je včeraj prepričljivo zmagal Tadej Pogačar (UAE), ki je bil najboljši tudi v soboto na Pla d'Adet. Na dan Bastilje je revolucijo na Touru sicer napovedoval njegov veliki tekmec Jonas Vingegaard (Visma Lease a Bike), vendar jo je rumeni 25-letnik s Klanca pri Komendi učinkovito zatrl. V zadnji teden dirke gre Pogi z več kot tremi minutami prednosti.
»Rad imam Pireneje in Pireneji imajo radi mene,« je Pogačar povedal, potem ko je dva dni gospodaril na vzponih te gorske verige, ki ločuje Francijo in Španijo. Prvi udarec je Vingegaardu in Remcu Evenepoelu (Soudal Quick Step) zadal v soboto, ko je izjemno delo svoje ekipe okronal z zmago na Pla d'Adet, ob kateri je prednost v skupnem seštevku povečal na slabi dve minuti.
Zmagovalec zadnjih dveh Tourov Vingegaard je priznal, da je izgubil bitko, vendar ne tudi vojne. To je v kraljevski 15. etapi poskušal potrditi s svojo ekipo Visma Lease a Bike, ki je šla na vse ali nič. Ves dan so morali njeni kolesarji z Janom Tratnikom vred narekovati tempo na čelu skupine favoritov. Maratonsko izmeno je opravil Wilco Kelderman, zadnji je bil na vrsti Matteo Jorgenson, ki je zadnje vate moči iz sebe iztisnil 10,5 km pred ciljem.
80. zmago med kolesarskimi profesionalci je včeraj slavil Tadej Pogačar.
Dotlej je narekoval tako oster tempo, da je v ospredju ostala le še peščica najboljših na dirki, ko se je Američan umaknil, pa sta ostala le dva. Vingegaard je pospešil, kolikor je mogel, Pogačar se je zalepil za njegovo kolo, a s tem njegovo težaško delo ni bilo opravljeno. Danec tekmecev ne lomi z eksplozivnimi skoki, temveč z narekovanjem peklensko hitrega in neumornega tempa v klanec.
Vendar je bil Pogačar tokrat kos tudi temu. Jonasu je začelo zmanjkovati zamisli in moči, še enkrat je povišal ritem na najbolj strmem odseku dobrih 6 km pod vrhom 15-kilometrskega vzpona. Pogačar je tu ugotovil, da danskega dinamita ni več, zato je v zrak pognal slovenskega. Kot to zmore samo on, je silovito pospešil in se otresel velikega tekmeca, ki ga je nato lomil iz ovinka v ovinek, iz kilometra v kilometer.
Pogačar je v cilju drugi dan zapored dvignil roke v znak velike zmage. V soboto je pridobil 43 sekund pred velikim tekmecem, včeraj pa je z odbitnimi sekundami vred Vingegaardu ušel še za 1:12. Tako se je prednost 1:14 izpred pirenejskega konca tedna povečala na 3:09, pred tem drugouvrščeni Evenepoel, ki je na Plateau de Beille zaostal 2:51, pa je zdrsnil na 3. mesto z zaostankom 5:19. Zdi se, da so mesta na odru za zmagovalce, za katera se je do odstopa po 12. etapi boril tudi Primož Roglič, že oddana, saj Pogačarjev moštveni kolega João Almeida na 4. mestu zaostaja 10:54 za rumeno majico.
Prestal vročino in dolge klance
»Nisem si predstavljal, da bo položaj tako dober po dveh tednih dirkanja. Za nami je izjemno zahteven dan. Običajno imam težave v visokih temperaturah, vendar je naša ekipa izjemno dobro skrbela za ohlajanje mojega telesa. To je bil neverjeten dan za nas,« je v cilju povedal Pogačar, potem ko je slavil svojo tretjo zmago na tem Touru in skupno 14. Dosegel pa je še en mejnik v karieri, s 17. letošnjo zmago (s tem je izenačil svoj lanski sezonski rekord) je izkupiček med profesionalci, med katerimi tekmuje pet sezon in pol, dvignil na okroglih 80 zmag.
Dve je že slavil na francoski nacionalni praznik (leta 2021 je 14. julija dobil 17. etapo na prelazu Portet) in si tokrat tudi zagotovil zajetno prednost pred drugim dnevom počitka. »Zadovoljen sem bil že, ko sem vodil za 1:14, zdaj pa je prednost precej bolj udobna. Pred nami je še šest dni. Obdržati moramo takšno miselnost tudi v naslednjem tednu. Vseeno se veselim prostega dneva, s fanti bomo šli na prijetno vožnjo s kolesi in se ustavili na dobri kavi. V glavah se moramo malo resetirati, odmisliti dirkanje, vendar ne preveč,« je dodal Pogi in priznal, da tako močan ni bil še nikoli.
Za to ugotovitev zadostuje že pogled na čase, ki jih je dosegel na obeh ciljnih vzponih v Pirenejih, na katerih je tudi s pomočjo moštvenih kolegov in tekmecev za minute, ne le sekunde izboljšal rekorda Lancea Armstronga in Marca Pantanija.
Slednji je leta 1998 zmagal na Plateau de Beille in nato kot zadnji osvojil Giro in Tour v isti sezoni. Pogačarja od tega podviga loči še šest etap, na katerih ne bo pretirane sproščenosti kljub zajetni prednosti. Zaključni trije dnevi v Primorskih Alpah in zaledju Azurne obale bodo še trd oreh, ki pa bi ga moral Pogačar ob moči, ki jo je pokazal v Pirenejih, streti brez večjih težav.
