Pogi bi še tretjič osvojil najstarejšo klasično dirko na svetu

Najstarejša klasična dirka na svetu Liege–Bastogne–Liege ima posebno mesto v zgodovini slovenskega kolesarstva. Na njej je leta 2020 prvo spomeniško zmago naših asov slavil Primož Roglič. Že naslednje sezono pa je štafeto od njega prevzel Tadej Pogačar, ki je štiri leta kasneje že pri osmih lovorikah na najzahtevnejših enodnevnih preizkušnjah. Dve od teh si je prikolesaril na »stari dami« (La Doyenne), ki bi jo jutri rad osvojil še tretjič. Enake namene pa ima tudi njegov veliki tekmec Remco Evenepoel.

Četrti spomenik sezone, ki z 252 kilometri dolžine in več kot 4.300 višinskimi metri, sodi med najbolj zahtevne, bi moral že leta 2022 biti prizorišče prvega velikega dvoboja med septembra 1998 rojenim Slovencem in januarja 2000 rojenim Belgijcem.

Slednji je zmagal v velikem slogu, Pogačar, ki bi moral braniti 1. mesto iz leta 2021, za katerega je v šprintu ugnal Juliana Alaphilippa, pa se je nastopu odpovedal zaradi smrti mame svoje zaročenke Urške Žigart. Leto kasneje sta se oba z Remcom pognala s štarta, vendar je kapetan ekipe UAE pri 70 km/h doživel najhujši padec doslej med profesionalci. Zlomljeno zapestje ga ni stalo le predčasnega konca dirke, temveč tudi okrnjenih priprav za Tour de France, na katerem ga je nato ugnal Jonas Vingegaard.

Lani pa je nesreča udarila pri Evenepoelu, vpleten je bil v množičen padec na dirki po Baskiji v začetku aprila, ob katerem sta na tleh med drugimi pristala tudi Roglič in Vingegaard. Pogačar se je na poti do Liegea poigral s tekmeci, ki jih je za seboj pustil na slovitem vzponu na La Redoute ter po dobrih 34 km samostojne vožnje zmagal s prednostjo 1:39 pred Romainom Bardetom, največjo po letu 1980, ko je v snegu tekmece deklasiral Bernard Hinault.

Preveč se je približal soncu

Pogijev odločilni skok, ki mu ga je odlično pripravil moštveni kolega Domen Novak, je bil tako silovit, da je Mattias Skjelmose, potem ko mu je poskušal slediti, povsem omagal. »Moj načrt je bil ves dan slediti Tadeju in mu biti čim bližje, vendar se opečeš, ko se preveč približaš soncu,« je tedaj slikovito povedal danski as, ki mu je minuli konec tedna uspela prava senzacija.

Na dirki Amstel Gold je za največjo zmago v karieri v šprintu ugnal tako Pogačarja kot Evenepoela. Po neuspelem samostojnem pobegu svetovne številke ena so se začela pojavljati vprašanja o preutrujenosti po dolgi sezoni velikih enodnevnih dirk – Pogačar je namreč edino med najbolj zvenečimi imeni, ki na njih vztraja že od dirke Strade Bianche 8. marca. Vendar je v sredo prišla Valonska puščica in atomski Pogačarjev napad na zloglasni Mur de Huy, ki so ga tekmeci lahko pospremili le s pogledi in odprtih ust.

Tako je pred njegovim zadnjim pomladanskim izzivom spet vse na svojem mestu. Pogačar, ki bo na 14. letošnji tekmovalni dan lovil 7. zmago, je prvi stavniški favorit pred Evenepoelom, vsi drugi naj bi bili na tako zahtevni dirki, na kateri je devet od enajstih vzponov razporejenih v zadnjih 95 km, daleč za njima. Sodbo bo dala cesta, če ne vzpon na La Redoute (1,6 km, 9,4-odstotni povprečni naklon), ki je bil odločilen v zadnjih treh letih, pa morda zadnji klanec na Côte de la Roche-aux-Faucons (1,3 km, 11 %) ali pa šprint v 13 km oddaljenem Liegeu.

Četudi bi Evenepoel dobil ta dvoboj, bo po spomeniških zmagah še daleč za Pogačarjem. Belgijec lahko jutri slavi svojo tretjo, Slovenec deveto, s katero bi se na večni lestvici povzpel že na 3. mesto.