Pogi je za vse na nedosegljivi stopnji. Tudi Jonas in Remco se strinjata
Prvi trije v skupnem seštevku 111. dirke po Franciji so imeli v nedeljo pozno zvečer tiskovno konferenco v tiskovnem središču sredi Nice. Najprej sta se za mizo usedla Jonas Vingegaard in Remco Evenepoel, potem pa še sam, on osebno, Tadej Pogačar.
Tako kot Remco je bil videti zelo utrujen tudi Jonas. Oba sta imela utrujeno kisla obraza. V Remcovih očeh je pisalo, da še ne ve, ali je zadovoljen ali pa poražen do tal. Jonas je bil videti, kot bi bil narejen iz same bolečine. Potem pa se je po nekaj Remcovih stavkih njegov obraz razvedril. Zakaj?
Na tiskovni konferenci pač novinarji imamo priliko spraševati o vsem, kar nas zanima, seveda. Remcu jezik teče veliko bolje, hitreje in jasneje kot Jonasu in Tadeju. Remco tudi zna kaj povedati, kar bi za druga dva težko prikimal. In Belgijec je tokrat obrnil ploščo s svoje strani samohvale na hvalo obeh tekmecev, Jonasa in Tadeja.
Na nekaj novinarskih vprašanj je odgovoril, da se počuti kot zmagovalec v narekovajih, kajti prehitela sta ga le nezemljana, vesoljca, ta čas daleč najboljša kolesarja za tritedenske dirke. Za Pogačarja pa je stalno ponavljal, da je še eno stopnjo višje od njiju. In kako naj premaga taka dva kolesarja? Trenutno je to nemogoče.
V enem stavku je celo dejal, da je imel občutek, da se Tadej igra s tekmeci. In potem je udaril po belgijskih novinarjih, ki kljub temu, kar je osvojil v dosedanji karieri, še vedno ustvarjajo klimo, pod katero se čuti zelo hladno razmerje med javnostjo in njim.
Na svojem prvem Touru je dosegel prvo mesto za nezemljanoma in pred Rodriguezom na četrtem mestu si je pridelal kar 10 minut prednosti! Zdaj veste, kakšen je prepad med Pogačarjem, Vingegaardom, Evenepoelom in vsemi ostalimi? Prepad, ki ga noben most ne bo mogel prebroditi še nekaj sezon. Verjetno.
In ker je ob njem sedel Jonas, ga je mladi Remco venomer hvalil in občudoval. Da je njegova vrnitev po tako težki poškodbi, ki jo je staknil 4. aprila, na 4. etapi, na dirki po Baskiji, pravzaprav božji čudež. In še en dokaz, da ta mladenič najbrž res ni s tega sveta. Obraz, še tako kisel, se ti mora zjasniti, če te tako pohvali kolesar, ki velja za največji čudež v zgodovini kolesarstva.
Torej, Vingegaard in Evenepoel sta bila v nekaj minutah na tiskovki iz utrujenosti prenesena v krasno vzdušje, ki smo ga čutili tudi novinarji. In to zaradi Remcovih toplih, spodbudnih besed na račun tekmecev, še posebej na račun obeh, ki sta Tour končala pred njim.
Vingegaard je presrečen z drugim mestom
Jonas je večino tiskovke ponavljal, kako zelo je vesel, da mu je uspel tak podvig, osvojitev etape in končnega drugega mesta, po tako hudi poškodbi, po tako dolgi odsotnosti s pedalov, s tako kratkimi pripravami na letošnji Tour. In ker je od Remca slišal tako tople besede, se je tudi sam razvedril in razgovoril.
Omenil je celo, da je po zmagi na 11. etapi, celo pomislil, da bi letošnjo francosko pentljo, lahko celo spravil v svoj žep. Potem pa je kmalu ugotovil, da je samo dregnil v Pogačarja kot v osir.
Ne gre mu v račun, da je Pogi slavil na kar šestih etapah. In ne samo to, zmagal je na zadnjih treh, na vseh pravih gorskih in še na zadnjem kronometru. Ni lepo tega napisati, ampak Tadej je pometel z njima, ostale je pa kar posesal. Kolesar na četrtem mestu zaostaja 19 minut! Kolesar na desetem mestu pa 29 minut!
Kako premagati Pogačarja
Oba sta bila zelo jasna. Trenutno ga ne bomo niti poskušali. Šele drugo leto, na 112. Touru se ga bomo lotili. Do takrat ga pustimo mleti naprej, kajti trenutno je neustavljiv, nepremagljiv, je bil jasen Jonas, ki ne gre niti na olimpijske igre, pa tudi na Vuelto ne.
Na svetovnem prvenstvu pa bi se rad potegoval za drugo mesto, kajti trasa je v bistvu potegnjena za Tadejevi nogi. Oba sta tiskovko zapustila z vedrim obrazom, kajti jasno sta dala vedeti, da sta poražena do tal, ampak od kolesarja, ki kolesarsko zgodovino piše na novo. In potem je prišel kralj!
Kralj letošnjega Toura je tudi nekronani kralj sodobnega kolesarstva
Tadej se je za mizo usedel sproščen kot bokser najlažje kategorije, ko mu sodnik dvigne roko v znak zmagoslavja. V drugo nadstropje stavbe, v kateri je bila tiskovka je dobesedno pritekel za žensko, ki je skrbela za protokol z novinarji. Zastavljali smo mu lahka in še lažja vprašanja, dokler ni priletelo tudi vprašanje o dopingu.
Tista lahka so se glasila v stilu, kdaj je začutil, da bo res zmagal v skupnem seštevku, kdaj je podvomil vase, kako se je spopadel s traso zadnje etape, in temu podobno.
Odgovarjal je v svojem slogu, zelo skopo in nič kaj slikovito, ampak dovolj jasno, da je vsakdo lahko razbral, da ima vse kar počne pod svojo kontrolo. Tadej se enostavno zaveda, da je trenutno nepremagljiv. Zaveda se tudi, da osvojiti v eni sezoni Giro in Tour hkrati, le ni tak bavbav.
Jasno, saj ni s tega planeta, bi rekel Remco. Ko je na Giru slavil na šestih etapah, so mu očitali, da je to možno, če ni prehude konkurence. Zdaj, ko je osvojil šest etap na Touru med najboljšimi tekmeci, pa so vsi tiho. In ne samo to, kot drugi kolesar v zgodovini je zmagal na zadnjih treh etapah.
In potem vprašanje o dopingu. Tu se je Tadej precej nespretno izražal. Prevečkrat je ponovil besedo stupid, kar pomeni neumno. Doping je neumen, neumno se je o tem sploh pogovarjati zdaj, ko je, tako je dejal, on osebno prepričan, da je kolesarstvo postalo eden izmed najbolj čistih športov.
Neumno bi se bilo dopingirati v času, ko vsi vemo, kako škodljivo je to. In jasno je poudaril, da se je neumno dopingirati zaradi neumnih dirk. Kolesarstvo je samo šport. Šport je zabava. Zabavajmo se, zabavajte se ob gledanju, je zaključil.
Da so dirke neumne, mu je ušlo, to je vedel, takoj, ko je besedna zveza poletela v dvorano. Ni je bilo možno potegniti nazaj. Dejal je, da ga na letošnji Vuelti ne bomo gledali, da pa si strašno želi mavrične majice na septembrskem svetovnem prvenstvu v Švici, ki mu je pisano na nogi.
Po tiskovni konferenci je bilo jasno, da smo videli in poslušali tri največje kolesarje sodobnega kolesarstva. Zakaj je današnje kolesarstvo sodobno? Zato, ker je vse drugače, kot je kdaj koli bilo. Vse. Hitrosti so izmerjeno in potrjeno večje, moč kolesarjev kar brizga v najnovejšo statistiko. Tako moč kot kolesarji uprizarjajo danes, niso niti približno zmogli kolesarji v najbolj nečistih kolesarskih časih.
To pomeni, da lahko začnemo študirati ali so nedovoljena sredstva sploh kdaj pripomogla k boljšemu rezultatu? Smešno se bere, ampak sodobni kolesarji res niso primerljivi po nobeni statistki, ampak samo po načinu dirkanja. Pogačar je postal super zvezda tega športa zato, ker navijači obožujemo napadalni način dirkanja.
Pogi je lačen zmag! Pogi je silos za vse rekorde. In najboljše pride na koncu; Tadej ima še veliko, veliko, rezerve za napredek. Bo šel še na druge planete?
