Pogijevi napadi in zmage za anale

Izjemna sezona se za Tadeja Pogačarja ni mogla končati drugače kot s 25. zmago. Dirka po Lombardiji, na kateri je bil najboljši že četrtič zapored in s tem izenačil niz Fausta Coppija (1946–1949), je bila povzetek vsega, kar se je dogajalo letos.

Veliko simbolike je bilo v razpletu 118. klasike odpadajočega listja. Na njej je enako kot spomladi cvetel Pogačar, tekmeci različnih barv pa so z vse manj upanja na uspeh že pogledovali k prihajajoči zimi. Vsi so vedeli, kaj se bo zgodilo, a se nihče ni odzval na napad svetovne št. 1 dobrih 48 km pred ciljem 255 km dolge preizkušnje z okoli 4.700 višinskimi metri.

Na tako zahtevni trasi je Pogačar nepremagljiv, so se strinjali vsi, tudi dvakratni olimpijski prvak Remco Evenepoel, ki je bil drugi z zaostankom 3:16 minute. Pogi ni izenačil le Coppijevega rekorda, s 25. zmago je ob Alessandru Petacchiju (2005) postal drugi s toliko sezonskimi uspehi v 21. stoletju. A je med njunima dosežkoma velika razlika, Italijan je zmagoval le v sprintih glavnine, slovenski as povsod in na največjih dirkah.

Letos je zmagoviti pohod začel 2. marca na Strade Bianche z 81-kilometrskim samostojnim pobegom. Ta se je zdel neponovljiva norost, a je bil le napoved tega, kar se je dogajalo do zmagoslavja v Comu. Vmes je šampion s Klanca pri Komendi, ki je 21. septembra dopolnil 26 let, dobil dirko po Kataloniji (s štirimi etapnimi zmagami), Liege–Bastogne–Liege, Giro (6), Tour (6), VN Montreala, cestno dirko na SP v Zürichu in dirko po Emiliji. Vse razen slednje sodijo v najvišjo raven. Ni dobil le dveh dirk, na katerih je štartal – Milano–Sanremo je končal na tretjem, VN Quebeca na 7. mestu.

Primerljiv le Merckx leta 1972

Edina primerljiva sezona je iz leta 1972 Eddyja Merckxa, ki je pred več kot pol stoletja dobil Giro in Tour, osvojil tri spomenike (Milano–Sanremo, Liege–Bastogne–Liege in po Lombardiji) ter dosegel svetovni rekord v vožnji na eno uro, ni pa osvojil naslova svetovnega prvaka.

»Ne bi rad razpredal o legendah in zgodovinskih primerjavah, želim si pustiti pečat v kolesarstvu, da se me bodo ljudje spominjali. Letos je napredovala celotna ekipa, tudi z opremo, trenerji, načinom priprav. Pred sezono sem zamenjal trenerja, a to ni edino, kar je izboljšalo sezono, veliko dejavnikov je vplivalo na to,« Pogačar celostnemu pristopu ekipe UAE, ki je z njim postala prva velesila, pripisuje izjemno prevlado.

Ta mu je omogočila, da je na Giru rožnato majico oblekel po 20 od 21 etap, na Touru pa rumeno po 19 od 21. Skupaj je bil letos od 9.959 prekolesarjenih km na dirkah 967 km v begu, so izračunali pri Gazzetti dello Sport. Napadi na Strade Bianche (81 km), Liege–Bastogne–Liege (34,8 km), na Montegrappi v 20. etapi Gira (34,1 km), na VN Montreal (23,3 km), SP v Zürichu (skok 101 km do cilja, 51,5 km samostojne vožnje), dirkah po Emiliji (37,6 km) in Lombardiji (48,4 km) so se vpisali v anale.

»Tadej je bil spet izjemen, potrdil je, da je tačas najboljši kolesar na svetu. Zdaj je pomembno, da se pozimi lotim trdega dela in poskušam zmanjšati zaostanek za njim. Če ima kdo možnosti, da mu to uspe, sem to jaz. Obdržati moram vero vase in v svojo ekipo,« je ocenil Evenepoel, ki je svoje največje letošnje zmage, na OI v Parizu in v vožnji na čas na SP, dosegel, ko Pogačarja ni bilo na startu.