Pokal in kozarec rdečega vina

Spoznanje, da je Novak Đoković odkorakal s turnirja najvišje ravni kot zmagovalec, že dolgo ne preseneča niti stroke niti bolj bežnih spremljevalcev tenisa. A zdi se, da je njegovo nedeljsko večerno zmagoslavje v Torinu, kjer je šestič doslej dvignil lovoriko za najboljšega na sklepnem turnirju osmerice ATP, bolj odmevalo kot marsikateri podvig v preteklosti. Prestal je namreč prav posebno leto z osebno trmo in prepričanjem, da ne potrebuje cepljenja proti koronavirusu, zato tudi ni smel nastopiti na nekaterih turnirjih ...

»Ste zdaj spet najboljši teniški igralec na svetu?« je bilo eno od novinarskih vprašanj po razpletu. Z umirjenim glasom in tudi nasmehom je Đoković odgovoril: »Ne, sem pač peti na svetu.« Tako se je ozrl k sklepni lestvici ATP, na kateri je po torinski zmagi v finalu z norveškim tekmecem Casperjem Ruudom (7:5, 6:3) skočil z osmega mesta na peto. Ob tem pa je dodal: »Bil sem pa najboljši na tem turnirju.«

Đoković, podobno tudi njegova velika tekmeca zadnjega poldrugega desetletja Roger Federer in Rafael Nadal, nikdar ni pretiraval v javnih nastopih, češ, kako je nepremagljiv. Je pa vedno znova presenečal javnost, kako močan in psihično zbran je v ključnih trenutkih zahtevnih dvobojev na igrišču. Očitno pa je pri svojih 35 letih še vedno tudi na najvišji ravni telesne pripravljenosti. »No, nisem tako dobro pripravljen kot ti, a vseeno očitno kar spodobno,« je bil dobre volje ob srečanju po koncu finala z Zlatanom Ibrahimovićem, švedskim nogometnim asom s koreninami iz BiH. Ta izjemni nogometaš je šest let starejši od Đokovića, na igrišču v rdeče-črnem dresu Milana še vedno vztraja. Sicer pa je bilo v vseh dneh teniškega spektakla na tribunah olimpijske dvorane v Torinu veliko znanih oseb z italijanske javne scene, v resnici je bil to športni dogodek na izjemno visoki ravni.

Posebna vez z Italijo

»Res ohranjam neko posebno vez z italijanskim občinstvom. In če pomislim, da sem v tej sezoni postal samozavesten prav v Rimu, kjer sem prvič v letu zares igral in osvojil lovoriko, zdaj pa se od sezone poslavljam v Torinu, se ne morem pritoževati,« je poudaril. Ob namigu, kako je z njegovim konjičkom vinogradništva in kaj si misli o vinu iz Piemonta, dežele z glavnim mestom Torinom, je odgovoril: »Uf, o vinogradništvu bi morali vprašati mojega strica, to je njegovo področje ... Alkohola sicer ne uživam, spijem pa lahko kozarec dobrega rdečega vina, in vem, da je italijansko med najboljšimi.«

Za Norvežanom pa je najuspešnejša sezona doslej. Z dvema nastopoma v finalu turnirjev za grand slam in zdaj še v Torinu je deželo nordijskega smučanja in ženskega rokometa postavil na mednarodni teniški zemljevid.