Pokljuka in Triglav v Dolomitih

Zimske olimpijske igre, ki so jih leta 1956 prvič organizirali v italijanskem zimskošportnem središču Cortina d'Ampezzo v Dolomitih. Jugoslovanski oziroma bolje rečeno športniki iz Slovenije niso dosegli kakšnih vidnejših rezultatov oziroma uvrstitev, po katerih bi se jih spominjalo. V Cortino je odpotovalo 17 športnikov, od tega 15 iz Slovenije, le smučarski tekačici Nada Birko in Biserka Vodenlič sta prihajali iz hrvaškega Gorskega kotarja. Slovenci, ki so nastopili v Cortini, so bili Franc Cvenkelj, Jože Ilija, Ludvig Dornig in Slava Zupančič v alpskem smučanju. V smučarskih tekih so poleg obeh Hrvatic nastopali še Zdravko Hlebanja, Janez Pavčič, Cveto Pavčič, Štefan Robač, Matevž Kordež, Amalija Belaj in Mara Rekar. V smučarskih skokih pa so nastopali Albin Rogelj, Jože Zidar, Janez Polda te Janez Gorišek.

Prestar za igre

A kljub rezultatski suši je bil nastop na igrah v Cortini vseeno nekaj posebnega. Poleg tega, da je italijanska radiotelevizija RAI tekmovanja prvič v zgodovini olimpizma prenašala v živo, je bilo za slovenske tekmovalce posebno tudi to, da so prvič nastopili na smučeh domače proizvodnje. Tovarna Elan je za tekače izdelala tekaške smuči znamke Pokljuka, za alpske smučarje pa prve lepljene smučke Triglav. Iger se je kot gledalec udeležil tudi tedaj najboljši slovenski smučar Tine Mulej, ki pa ni mogel nastopati, saj si je malo pred začetkom iger zlomil nogo na smuku v Wengnu. Mulej je napeti olimpijski smuk spremljal z nogo v mavcu. Nastopa na igrah pa prav tako ni dočakal Slovenec Janko Štefe, ki je bil tudi izvrsten smučar, ampak se je, kot omenjajo nekateri športni zgodovinarji, verjetno selektorjem zdel prestar za nastop na olimpijskih igrah. Štefe si je bil pripravljen tudi sam plačati vse stroške, če bi ga uvrstili v ekipo za nastop na igrah, a ni dočakal povabila.


Če so lahko zimske igre v Cortini d'Ampezzo po televiziji neposredno gledali le redki gledalci v srednji Evropi, pa so olimpijske igre štiri leta pozneje v italijanski prestolnici lahko gledali po televiziji v neposrednem prenosu tudi gledalci v Ameriki in Avstraliji. Olimpijske igre so v Rimu postale ne le svetovni športni, temveč tudi, zaradi neposrednega televizijskega prenosa, prvovrstni medijski globalni dogodek, kar so tudi danes. Jugoslavijo je v Rimu takrat zastopalo že kar sto dvajset športnikov, ki so tekmovali v štirinajstih športnih panogah. Takratna jugoslovanska javnost je z velikim navdušenjem sprejela zlato medaljo, ki so jo osvojili nogometaši, poleg tega pa je Branislav Martinović v lahki kategoriji v rokoborbi v grško-rimskem slogu osvojil srebrno medaljo.

Krst Mira Cerarja

V jugoslovanski reprezentanci je v Rimu nastopilo tudi 27 športnikov iz Slovenije. Kar precej oči je bilo uprtih v atleta Stanka Lorgerja, ki se je takrat že tretjič zapored udeležil olimpijade in po petem mestu leta 1956 v Melbournu so bila pričakovanja javnosti višja, saj je dve leti pred Rimom na evropskem atletskem prvenstvu v Stockholmu kot prvi Slovenec osvojil drugo mesto. A je imel v Rimu nekaj smole, ni ponovil dosežka izpred štirih let, saj je iz nadaljnjega tekmovanja izpadel že v polfinalu.

Svoj olimpijski krst je v italijanski prestolnici doživel legendarni telovadec Miro Cerar, ki je nato v svojo bogato zbirko obesil kar 30 kolajn z olimpijskih iger ter svetovnih in evropskih prvenstev. V Rimu se Cerar sicer še ni povzpel na zmagovalne stopničke, zato pa je nase opozoril s petim mestom na drogu in osmim v mnogoboju. Osmo mesto sta osvojila tudi jadralca iz Kopra Janko Kosmina in Marko Fafangel. Z uvrstitvama med najboljšo deseterico sta se izkazala tudi atlet Mirko Kolnik, ki je v mnogoboju zasedel deveto mesto, in kolesar Janez Žirovnik, ki je v cestni dirki osvojil izvrstno osmo mesto. Precej slovensko je bila tedaj obarvana tudi košarkarska reprezentanca Jugoslavije, v kateri so dres Jugoslavije nosili Ivo Daneu, Boris Kristančič, Miha Lokar in Marjan Kandus. Jugoslavija je takrat pod vodstvom selektorja Aleksandra Nikolića osvojila šesto mesto.

Prihodnjič: Doba Mira Cerarja