Pokljuški vzponi in padci domačega junaka

BLED  – Povsem razumljivo je bilo, da je bil v vseh dneh uvodne postaje svetovnega pokala v biatlonu najvidneje v središču pozornosti Jakov Fak. Srebrni olimpijec iz Pjongčanga si je na domačem prizorišču želel odmeven start v sezono, a ta se mu je posrečil le delno. Z včerajšnjim skokom na 22. mesto ob koncu zasledovanja je po slabem izhodišču iz sprinta pred nadaljevanjem zime spet bolj optimističen.

Vašim nastopom na Pokljuki bi kazalo pripisati različne ocene: začeli ste zelo dobro v mešani štafeti in na 20 km, sledil je hud padec v sprintu, nato za konec prav spodbudna podoba v zasledovanju. Kako bi se ozrli k vsemu skupaj?
»Po občutkih na progi je bilo za konec nadvse solidno, zdaj je spet opazen premik navzgor, zato moram biti zadovoljen. Nisem pa še dosegel tiste ravni, ki si jo želim.«

Kaj pravite na spoznanje, da ste se v primerjavi s tekom zmagovalca Johannesa Thingnesa Bøja temu norveškemu asu približali, sploh ste tokrat na domačem prizorišču – kot nekoč – kar lepo drveli na smučeh?
»To je vsekakor spodbuden podatek. Res pa je, da sem tokrat od starta deloval zelo odločno, prav dobro sem se počutil, ko sem videl ob progi in na tribunah toliko gledalcev. Domače občinstvo ti vlije energijo, počutiš se, kot da po izhodu s strelišča ni vzpona, temveč bi bila tam kar ravnina … Res pa je tudi, da se je psihično zahtevno umiriti pri streljanju. Sleherni uspešen poskus gledalci nagradijo z vzklikanjem, trudiš se, da jih ne bi razočaral. Če ti gre po načrtih, je streljanje v takšnem ozračju pravi užitek.«

Kako je z izčrpanostjo po štirih nastopih na Pokljuki?
»Seveda je navzoča, a prehude preprosto ne sme biti, saj se je tekmovalna sezona komaj dobro začela. Ponedeljek bomo namenili počitku, v torek odhajamo na naslednje prizorišče v Avstrijo. Tam si seveda želim dobrih nastopov, brez teh seveda na gre na poti k načrtovanim vrhunskim uvrstitvam.«

Je druga polovica tega pokljuškega zasledovanja, torej brez zgrešene tarče in s konkurenčnim tekom, že kažipot k nastopom za uvrstitve med najboljše, ki jih omenjate?
»Res sem bil nekaterim v smučini precej bolj konkurenčen kot v petek, čeprav mi je bilo predvsem od začetka težko. Vedno je lažje v skupini tekmovati za višja mesta, takrat je tudi motivacija zelo visoka. A na koncu se je v tej tekmi dobro razpletlo. Moj tek še ni vrhunski, kar je bilo, denimo, vidno, ko sem v končnici prehitel dva tekmeca, ne pa tudi Dominika Windischa.«

A ta italijanski tekač, tokrat 20. po 35. mestu v sprintu, slovi kot zelo hiter, kajne?
»A tudi jaz sem hiter … No, kakor koli, vedno si želim biti na vrhu, tako bom razmišljal tudi v prihodnje.«

Zato morate biti na vseh ravneh najboljši. Kako gledate na opremo, v teh dneh na Pokljuki je bilo namreč vidno, da so po tej plati, torej pripravi in izbiri smuči, Norvežani najmočnejši?
»To me nikakor ne preseneča. V vrhunskem športu ne gre za naključja, preprosto moraš slediti sodobnim smernicam. Predvsem bi si želel, da bi imeli tudi naši fantje iz servisa točno to, kar potrebujejo za vrhunske smuči. Trudijo se na vso moč, trudim se tudi jaz na progi, a verjetno obstajajo dejavniki, ki jih je treba izkoristiti. Če hočemo vrhunske uvrstitve, moramo vlagati. Hvaležen sem vsem pokroviteljem v biatlonu, verjamem pa, da ni lahko držati koraka s konkurenco.«

Že dolgo poslušamo namigovanja o tem, da imajo na evropskem severu skrivnostne recepte za opremo?
»Gre za sad dolgoletnega raziskovanja struktur smuči in tu so Skandinavci pred konkurenco. Dežela, ki proizvaja te maže, zagotovo tistega, kar najprej izumi, ne ponudi takoj na odprtem trgu.«

Pred vsemi je zdaj izziv Hochfilzna, kjer ste po navadi uživali, pred enim letom ste bili tam denimo drugi in tretji.
»Še nikdar tam ni bilo slabih razmer. Slišim, da nimajo snega na Tirolskem, a ob koncu tedna bo zagotovo snežilo (smeh). Predvsem se moram osredotočiti nase, nadaljevati po začrtani prti, na strelišču v sprintu zadeti vseh deset tarč in kar najhitreje teči.«