Pomembno je znati delovati v prid kolektivno dobrega
Luka Elsner v izolaciji kuje načrt, da Amiens trenersko reši izpada v drugo francosko ligo. Opozarja na širša vprašanja globalnega življenja in družbe, tudi nogomet proti temu zdaj ni imun.
Odpri galerijo
Za Francoze bi morebiti lahko rekli, da umirajo v (umetniški) lepoti, boemski slog življenja skozi stoletja se seveda pozna na galski duši. A to nikakor ne pomeni, da se lahko podcenjuje elitna francoska nogometna liga, spada med pet elitnih na stari celini, je pa Francija, nekdanja kolonialna velesila, dobavitelj igralcev za finančno močnejša evropska nogometna prvenstva.
Če v eni od kvinteta najmočnejših lig na stari celini ekipo vodi Slovenec, potem je to dejstvo za spoštovanje. Luka Elsner kot trener dirigira Amiensu, a moštvo iz Pikardije je v ustavljenem francoskem prvenstvu na predzadnjem mestu, to pa ob normalnih predpostavkah vodi v drugoligaško druščino. Priljubljeno imenovani enorogi so sedem točk od mesta, ki še prinaša obstanek.
A danes ni ničesar več normalnega, namreč, kdaj se bo ligue 1 nadaljevala, če se bo, je veliko vprašanje. Zaradi pandemije skupnih žogobrcarskih dejavnosti ni, a Luka Elsner pravi, da se kljub temu in izolacijskemu življenju ne dolgočasi. Ob tem, da so se v virusnem položaju morali sprijazniti z dvajset odstotkov nižjimi plačami, zaradi krize so nogometaši zdaj tudi na razpoložljivi državni denarni plačilni pomoči.
»Kljub omejitvi gibanja imam dneve dobro zapolnjene,« opominja nekdanji trener Domžal in Olimpije. No, pandemija je tako ali tako ustavila negativni niz Amiensa, ki ni zmagal kar šestnajst tekem zapored, vse od 2. novembra. Torej tudi v karanteni je treba delati, da se izvlečejo iz težkega položaja. »Najprej se vsak dan s trenerskimi sodelavci in vodilnimi v klubu pogovorimo o aktualnih zadevah. Popoldne pa opravljamo treninge na daljavo prek videopovezave, tudi telefonsko. Seveda ne gre z vsemi nogometaši naenkrat, delamo po majhnih skupinah. Pogosto popestrimo program treningov, namreč da bodo igralci pravšnje motivirani za delo. Imamo tudi videoseanse, ogledujemo si posnetke tekem najboljših evropskih klubov, da lahko iz videnega potegnemo kakšno ključno pomembno stvar, ki bi nam v praksi prišla prav,« navrže 37-letni nekdanji glavni strateg ciprskega Pafosa in belgijskega Union Saint-Gilloisa.
Ali v tem premoru kaj pogreša trenersko klop? »No, po eni strani je to del zgodbe, po kateri je zdaj lažje, ni stresa ob pripravi na tekmo in po njej tesnobe zaradi manjkajočega pozitivnega rezultata. A manjka mi adrenalin, ki ga tekma prinaša, tisti, ki ga doživiš ob samem robu igrišča. In opravljati ta posel pomeni imeti tiste trenutke strasti. Po drugi strani lahko zdaj več časa preživim z družino, tega si nisem mogel privoščiti že kar nekaj let. Tako denimo dopoldne hčerki pomagam pri domačih šolskih nalogah,« pravi sin nogometne legende Marka Elsnerja. Zaveda pa se, kaj ga še čaka v njegovi uvodni sezoni v razburkani prvi francoski ligi.
»Ko se bo prvenstvo nadaljevalo, bo po eni strani kar nenavadno, da se bomo spet srečali s toliko ljudmi. Zato je tudi zdaj v izolaciji pomembno, da smo v stiku, da poskušamo obdržati moštveni duh. Tako se denimo tuji igralci niso vrnili domov. Nekateri so to težje sprejeli, saj tu v Amiensu živijo sami, daleč od svojih družin. Tudi zaradi njih udejanjamo čim več družbenih stikov. Kot ekipa se zavedamo, da moramo po vrnitvi na igrišča, v tistih preostalih desetih tekmah, ustvariti dinamiko uspešnih izidov, da bi se izognili izpadu. Predvsem je vadba zdaj v karanteni tudi pomembna, da se nogometaši ob vrnitvi na igrišča zaradi morebitne slabše telesne pripravljenosti ne bi poškodovali. Tudi psihološki del je pomemben, vrhunski športnik potrebuje intenzivno dejavnost, da bi lahko bil v trdnem mentalnem stanju. A ne smemo se pretirano obremenjevati z našim položajem na lestvici in številom točk, tu je širše vprašanje globalnega življenja in družbe. Tudi nogometaši sami si zdaj postavljajo vprašanja širšega pomena. Iz lekcije, ki bi se lahko izcimila iz zdajšnjega obdobja, bi se lahko naučili, da sta potrebni večja solidarnost in večja medsebojna pomoč. Moramo znati delovati v prid kolektivno dobrega,« končuje Luka Elsner.
Če v eni od kvinteta najmočnejših lig na stari celini ekipo vodi Slovenec, potem je to dejstvo za spoštovanje. Luka Elsner kot trener dirigira Amiensu, a moštvo iz Pikardije je v ustavljenem francoskem prvenstvu na predzadnjem mestu, to pa ob normalnih predpostavkah vodi v drugoligaško druščino. Priljubljeno imenovani enorogi so sedem točk od mesta, ki še prinaša obstanek.
Polni dnevi
A danes ni ničesar več normalnega, namreč, kdaj se bo ligue 1 nadaljevala, če se bo, je veliko vprašanje. Zaradi pandemije skupnih žogobrcarskih dejavnosti ni, a Luka Elsner pravi, da se kljub temu in izolacijskemu življenju ne dolgočasi. Ob tem, da so se v virusnem položaju morali sprijazniti z dvajset odstotkov nižjimi plačami, zaradi krize so nogometaši zdaj tudi na razpoložljivi državni denarni plačilni pomoči.
Po eni strani je zdaj lažje, ni tesnobe zaradi manjkajočega pozitivnega rezultata na tekmi.
»Kljub omejitvi gibanja imam dneve dobro zapolnjene,« opominja nekdanji trener Domžal in Olimpije. No, pandemija je tako ali tako ustavila negativni niz Amiensa, ki ni zmagal kar šestnajst tekem zapored, vse od 2. novembra. Torej tudi v karanteni je treba delati, da se izvlečejo iz težkega položaja. »Najprej se vsak dan s trenerskimi sodelavci in vodilnimi v klubu pogovorimo o aktualnih zadevah. Popoldne pa opravljamo treninge na daljavo prek videopovezave, tudi telefonsko. Seveda ne gre z vsemi nogometaši naenkrat, delamo po majhnih skupinah. Pogosto popestrimo program treningov, namreč da bodo igralci pravšnje motivirani za delo. Imamo tudi videoseanse, ogledujemo si posnetke tekem najboljših evropskih klubov, da lahko iz videnega potegnemo kakšno ključno pomembno stvar, ki bi nam v praksi prišla prav,« navrže 37-letni nekdanji glavni strateg ciprskega Pafosa in belgijskega Union Saint-Gilloisa.
Ni stresa
Ali v tem premoru kaj pogreša trenersko klop? »No, po eni strani je to del zgodbe, po kateri je zdaj lažje, ni stresa ob pripravi na tekmo in po njej tesnobe zaradi manjkajočega pozitivnega rezultata. A manjka mi adrenalin, ki ga tekma prinaša, tisti, ki ga doživiš ob samem robu igrišča. In opravljati ta posel pomeni imeti tiste trenutke strasti. Po drugi strani lahko zdaj več časa preživim z družino, tega si nisem mogel privoščiti že kar nekaj let. Tako denimo dopoldne hčerki pomagam pri domačih šolskih nalogah,« pravi sin nogometne legende Marka Elsnerja. Zaveda pa se, kaj ga še čaka v njegovi uvodni sezoni v razburkani prvi francoski ligi.
»Ko se bo prvenstvo nadaljevalo, bo po eni strani kar nenavadno, da se bomo spet srečali s toliko ljudmi. Zato je tudi zdaj v izolaciji pomembno, da smo v stiku, da poskušamo obdržati moštveni duh. Tako se denimo tuji igralci niso vrnili domov. Nekateri so to težje sprejeli, saj tu v Amiensu živijo sami, daleč od svojih družin. Tudi zaradi njih udejanjamo čim več družbenih stikov. Kot ekipa se zavedamo, da moramo po vrnitvi na igrišča, v tistih preostalih desetih tekmah, ustvariti dinamiko uspešnih izidov, da bi se izognili izpadu. Predvsem je vadba zdaj v karanteni tudi pomembna, da se nogometaši ob vrnitvi na igrišča zaradi morebitne slabše telesne pripravljenosti ne bi poškodovali. Tudi psihološki del je pomemben, vrhunski športnik potrebuje intenzivno dejavnost, da bi lahko bil v trdnem mentalnem stanju. A ne smemo se pretirano obremenjevati z našim položajem na lestvici in številom točk, tu je širše vprašanje globalnega življenja in družbe. Tudi nogometaši sami si zdaj postavljajo vprašanja širšega pomena. Iz lekcije, ki bi se lahko izcimila iz zdajšnjega obdobja, bi se lahko naučili, da sta potrebni večja solidarnost in večja medsebojna pomoč. Moramo znati delovati v prid kolektivno dobrega,« končuje Luka Elsner.
