Poseben dan za Posebnega
Portugalska bo letos oktobra upihnila 880. svečko, med njenimi najslavnejšimi sinovi pa je zagotovo nogometni trener Jose Mourinho, ki danes praznuje svoj 60. rojstni dan. »Nisem imel talenta za igranje nogometa, a sem zelo hitro spoznal, da ga za treniranje imam,« se je v Netflixovem dokumentarnem filmu spominjal Mourinho. Njegov oče je kot vratar odigral eno tekmo za reprezentanco, vezist Mourinho pa je sklenil igralsko pot že pri 24 letih v domačem Setubalu in nato postal profesor športne vzgoje.
Toda vrnil se je v nogometne vode, sprva kot prevajalec siru Bobbyju Robsonu pri lizbonskem Sportingu, a v poznejših skupnih projektih v Portu in Barceloni je že vodil tudi treninge. Benfica mu je leta 2000 ponudila prvo samostojno službo, ki jo je po sporu s predsednikom kluba zapustil po vsega treh mesecih, dve leti pozneje pa je že vodil Porto in z njim v prvi polni sezoni v rekordnem slogu (86 točk) osvojil prvenstvo, nacionalni pokal in pokal Uefa. Mourinhovi zmaji so ob visokem pritisku na nasprotnikovo obrambo le redko igrali lepo, a bili so učinkoviti in osvojili ligo prvakov 2003/04 z le enim porazom.
Ruski mogotec Roman Abramovič ga je leta 2004 ustoličil za novega trenerja Chelseaja, Mourinho pa si je že na predstavitveni novinarski konferenci kar sam nadel vzdevek Posebni. Njegove bitke z Manchester Unitedom sira Alexa Fergusona in Arsenalom Arsena Wengerja so bile nepozabne, Wengerju je nekoč famozno zabrusil, da je »specialist za neuspehe«, medtem ko je sam v dveh etapah v zahodnem Londonu proslavil tri državne naslove.
Nepozabni clasici
Sezoni pri milanskem Interju (2008–2010) sta bili nepozabni, druga velja za morda celo najboljšo v njegovi karieri, saj se je razpletla z zgodovinsko trojno krono in zmago v finalu lige prvakov nad Bayernom v Madridu, kjer je tudi preživel naslednja tri leta kot trener Reala. Njegova prisotnost je ob Lionelu Messiju, Cristianu Ronaldu in starem znancu na klopi Barcelone Pepu Guardioli poskrbela za nekaj najbolj nepozabnih clasicov tega tisočletja, z uspehoma v španskem pokalu (2011) in prvenstvu (2012) mu je uspelo vsaj deloma zajeziti val katalonskih uspehov, a Realu ni prinesel tako želene desete lovorike v ligi prvakov.
Vrnitev k Chelseaju je prinesla nov državni naslov (2015), ki pa je do danes zadnji v Mourinhovem življenjepisu, čeprav je trofeje pozneje osvajal tudi z Manchester Unitedom (2016–2018), Tottenham pa ga je leta 2021 odpustil tik pred finalom ligaškega pokala. Od julija 2021 sedi na klopi Rome, s katero je lani osvojil konferenčno ligo.