Posebno poletje Anžeta Kopitarja

Poletje je že tradicionalno letni čas, ko se Anže Kopitar, naš vodilni hokejski zvezdnik, na svoje mikavne športne izzive v prestižnih severnoameriških arenah pripravlja v domovini. Od jeseni 2006 igra v NHL za moštvo Los Angeles Kings, pred štirimi leti je postal tudi kapetan te zasedbe. Pred dnevi je s Tomažem Razingarjem, nekoč kapetanom slovenske reprezentance, potegnil črto pod novo izvedbo hokejske akademije na Bledu, zdaj se pripravlja za novo sezono.

Anže, uspešno ste zapisali piko ob koncu vaše pete hokejske akademije doslej, toda ta je bila vendarle posebna, njena izvedba je bila najbrž vprašljiva do zadnjega.
»Seveda smo vsi vpleteni, poleg mene in Tomaža še prvi operativec Luka Dolar, razmišljali o tem, da bi tokrat lahko ostali brez akademije. Toda edino, kar je bilo za nas res dobro, je bilo spoznanje o možnosti čakanja do zadnjega hipa. Starši so svoje otroke prijavili, za njih plačali, mi bi jim seveda to v hipu vrnili, če ne bi bilo mogoče izvesti letošnje zgodbe. Na koncu pa smo le dobili zeleno luč, vesel sem bil, da smo lahko imeli spet dva pisana tedna na Bledu.«

Ali je bilo delo z otroki zaradi novih razmer drugačno kot v prejšnjih letih?
»Morali smo se prilagoditi in med njimi, kolikor je bilo le mogoče, ohranjati razdaljo. Del skupine je bil na ledu, drugi del morda takrat v slačilnici. Drugače je bilo kot v prejšnjih letih, o tem ni dvoma. Prej smo imeli spoznavni večer z menoj in Tomažem, se šalili, pogovarjali, otroke razveselili s kakšno zgodbico iz preteklosti, sledila so številna radovedna vprašanja otrok, zdaj pa tega nismo mogli, ker bi nas bilo preveč na kupu. Vsem staršem smo povedali, naj dobro pregledajo otroke pred prihodom na Bled, na srečo je bilo vse v najlepšem redu.«

Vendar vaše druge tradicionalne akcije, ko se vrnete domov, dobrodelnega turnirja v golfu, kot vemo, tokrat ne bo. Kako je bila sprejeta končna odločitev?
»Morda sva se z Jocem Pečečnikom, s katerim to že vrsto let prirejava skupaj, malo prehitro odločila. Res pa je, da ne moreva pričakovati od poslovnežev prihoda na najin turnir, hkrati pa imajo ti svoje zaposlene na čakanju. Jaz si tega preprosto ne morem in nočem dovoliti. Letos bova pač pavzirala, priznala bova zmago korone, toda za naslednje leto upam, da se bo zgodba uredila in bova imela lep turnir.«

Kako ste se vrnili v Slovenijo v zares nenavadnih razmerah, ko dolgo sploh ni bilo mogoče leteti ali pa so bili pred potniki številni birokratski zapleti?
»Domov smo se vrnili z zasebnim letalom. Najini stari starši imajo prek 75 let, ne bi si oprostil, da bi na kakšnem letališču ujel virus. Preden smo prišli, pa smo bili testirani, vse je bilo v najlepšem redu. Tudi s poletom je bilo tako, še največja težava je bila, ker smo hitreje od napovedi pristali na Brniku. Bila je nedelja, letališče je začelo delovati ob osmih, mi pa smo pristali nekaj minut čez sedmo.«

Zdaj je to poletje nenavadno tudi za vas osebno. Kako potekajo domače priprave, kakšne so zadnje napovedi iz Los Angelesa o začetku klubskega pripravljalnega tabora?
»Res je vse krepko drugače kot v prejšnjih letih. Zdaj uživam v aktivnem počitku. Ta naš tabor naj bi imeli sredi novembra. Naše moštvo, žal, ne igra v letošnji končnici, zato imamo na voljo več različnih datumov, kdaj in kako bi se zbrali.«

Ste se kaj pogovarjali s soigralci ali vodilnimi pri klubu, odkar ste v Sloveniji?
»Bolj malo. Mlajši se ne morejo izogniti prvim intervjujem zaradi nabora, nas iz starejšega dela moštva v teh dneh pustijo pri miru. Vsakdo zdaj preživlja poletje po svoje, trening pa je seveda drugačen, saj se bo sezona, pa še to le v primeru stabilnejšega stanja, začela pozno jeseni.«

Kdaj se boste potemtakem vrnili v Los Angeles?
»To pa je najbolj odvisno od začetka šole hčerke Neže, ki je stara pet let. Najbrž bomo odpotovali čez en mesec.«

Torej boste 33. rojstni dan 24. avgusta praznovali v Los Angelesu in ne kot največkrat doslej v domovini?
»Najverjetneje bo res tako.«

Boste pa na Bledu čez dva tedna, ko bo minilo točno 15 let od izjemnega mejnika na vaši športni in sploh življenjski poti – Los Angeles Kings so vas takrat kot obetavnega slovenskega najstnika izbrali na naboru NHL. Kakšni so spomini?
»Zanimiv je bil tisti nabor, pozneje kot po navadi, ker je bilo to ravno po sezoni, ki je v NHL zaradi izostanka dogovora med vodstvom lige in združenjem igralcev niso igrali. Tri mesece pred naborom sem igral na SP v Innsbrucku, nato sem se začel pripravljati pri svojem tedanjem klubu na Švedskem. Ker smo bili trije ali štirje na seznamu nabora iz Södertäljeja, so nam pri klubu pripravili piknik s skupnim ogledom nabora na velikem zaslonu. Lepo je bilo. Izbrali so me prvega iz naše ekipe.«

Ste bili živčni in neučakani?
»Pravzaprav niti nisem vedel, kaj naj pričakujem. Nervoze niti ni bilo, morda le malo pozneje, saj sem bil rangiran kot 6., pa nisem bil takrat izbran, temveč nato 11. Med tisto 6. in 11. izbiro sem si mislil, da svojega trenutka ne bom dočakal, četudi je bilo še dovolj časa. Ko pa so me poklicali iz tabora Los Angeles Kings, sem si oddahnil in bil vesel, ker sem slišal svoje ime.«