Pot, s katero se je vse končalo in začelo

Ne pomnimo, da bi Slovenija v prvih treh desetletjih samostojnosti dobila celovečerni film s košarkarsko tematiko, letos sta za nami že dve premieri v dveh tednih. V začetku junija je ugledalo luč sveta delo 2017 o zmagoslavju slovenske reprezentance na evropskem prvenstvu, v torek še Pot domov, ki podoživlja odločitev Jureta Zdovca sredi EP 1991, da ne bo več igral za Jugoslavijo. Z njo se je marsikaj končalo in tudi začelo.

Ob ogledu Poti domov se je sicer izkazalo, da so se v 31 letih porazgubile nekatere podrobnosti ali da se jih akterji spomnijo na različne načine. Vsake oči imajo pač svojega malarja, kar je priznal tudi Zdovc, ki v filmu preživi veliko časa v avtomobilu s televizijskim reporterjem Miho Žibratom. Hondo civic, v kateri naj bi pred 31 leti potovala iz Rima v domovino, so ob premieri razstavili pred Kinom Šiška in obiskovalci so se ob njej množično fotografirali.

Peter Vilfan, ki je skupaj z dolgoletnim Delovim novinarjem Stanetom Trbovcem prav tako sodeloval pri mučni vrnitvi z EP 1991, pa je potrdil, da ne gre za pravi model. Peljali so se v hondi shuttle, večji in primernejši za visoke potnike. »V vsakem primeru se je bilo težje peljati v civicu. Med snemanjem je bilo v njej 'sto' stopinj Celzija, oken pa nisva smela odpreti zaradi mikrofonov. Grozno je bilo,« je priznal Zdovc. Precej prožnosti je zahtevala tudi dolžina filma, saj je očitno, da je avtorjem zmanjkalo tem o EP za poldrugo uro posnetkov in da so zato zapolnili vrzeli s prvimi košarkarskimi koraki nekdanjega asa v Slovenskih Konjicah, kjer ga vsi – tako kot so njegovega očeta Jurija st. – kličejo Šurla, vrhunci njegove klubske igralske kariere in začetkom trenerske. Težišče filma se je zato nekoliko premaknilo z izvirne poti domov.

Poklical ga je Zorčič

Tudi eno od ključnih vprašanj z EP 1991 je dobilo odgovor šele med klepetom po filmu. So politične oblasti res prepovedale Zdovcu nadaljnje nastopanje za Jugoslavijo? »Govoril sem zgolj s takratnim Olimpijinim direktorjem Ivom Zorčičem. Dejal mi je le, da verjetno ne bi bilo pametno, če bi igral tudi v polfinalu in finalu. Odločil sem se sam,« je potrdil junak filma, ki je bil med trenutki odločitve odrezan od sveta. Mobilnih telefonov in interneta še ni bilo, vodstvo reprezentance pa je preprečilo stike košarkarjev, saj se je balo, da se bodo umaknili tudi Hrvati Toni Kukoč, Dino Rađa, Velimir Perasović in Arijan Komazec.

Selektor Dušan Ivković je z vso svojo avtoriteto poskušal preprečiti labodji spev zlatega moštva z EP 1989 in SP 1990, toda Zdovc je potrdil, da je bil do njega izjemno korekten. V Črni gori rojeni Žarko Paspalj v filmu obžaluje, da je prišlo za razkola, saj jugoslovanska reprezentanca po splošni oceni še ni dosegla svojega vrhunca v Rimu. Košarkarski svet je ostal tudi brez pričakovanega spektakla z ameriškim sanjskim moštvom na OI 1992. A če nepozabno moštvo ne bi razpadlo, bi ostali prikrajšani za samostojne podvige slovenske izbrane vrste in klubov. Tudi za film 2017.