Pozabili na polom in pokazali svojo moč

ÖSTERSUND – Poldrugemu pisanemu tednu dogajanja na osrednjem švedskem biatlonskem stadionu je odzvonilo v pravem zimskem ozračju, ki je sicer že od začetka spremljalo jubilejno 50. svetovno prvenstvo. Tudi včeraj je snežilo za slovo od tekmovanja, ki bi ga, če ne bi bilo podviga ob koncu tedna, v slovenskem taboru ohranili v zelo slabem spominu.

Tako pa je ob koncu s 5. mestom presenetila moška štafeta, v včerajšnji tekmi s skupinskim startom pa se je s 14. mestom solidno odrezal Jakov Fak. Z zlato lovoriko se je ovenčal Italijan Dominik Windisch, ki je tako dopolnil zmagoslavje reprezentančne kolegice Dorothee Wierer, najboljši na ženski preizkušnji s skupinskim startom.
 

Velepec občuduje Fakov pristop

Na startni črti prestižne štafetne preizkušnje prvenstva, ki pač vedno znova med velesilami razgrinja ekipno moč, je bilo kar 26 zasedb, poglavitni cilj slovenske četverice je po navadi uvrstitev v zgornjo polovico. Res pa je, da se je v zadnjih dneh nabralo toliko razočaranj, da si nihče ničesar več ni upal na glas napovedovati. A ko je bilo jasno, da bo v postavi tudi vodilni slovenski reprezentant Fak, so se apetiti vendarle zvišali. Četudi mu nazadnje na posamični 20-kilometrski preizkušnji še zdaleč ni šlo tako, kot si je zamislil. Bledo 42. mesto je nekdanjega svetovnega prvaka te discipline močno potrlo.

»Toda njegov pristop je izjemen. Prav občudujem ga, kako vedno z dušo in srcem poskusi pomagati moštvu,« je bil po koncu štafetne tekme navdušen glavni trener Uroš Velepec, ki si je v družbi izjemnih reprezentanc mislil, da bi bila po najboljšem scenariju slovenska zasedba 8., toda Fak, Klemen Bauer, Rok Tršan in Miha Dovžan so presegli vsa pričakovanja in med drugim ugnali tudi tako izjemni štafeti, kot sta francoska in švedska. Boljši od Slovencev so bili na tej tekmi le zmagovalci Norvežani, srebrni Nemci, bronasti Rusi ter po izjemnem boju v zadnjem krogu še četrtouvrščeni Čehi.

Naša izbrana vrsta je navdušila tako s strelsko natančnostjo, po tej plati je bila celo najuspešnejša, kot po hitrosti v smučini. V svojih predajah sta bila denimo Fak in Bauer najboljša.
 

Izenačili najboljšo štafetno uvrstitev

»Tokrat je bilo res povsem drugače kot v prejšnjih dneh. Za uspeh mora biti vse popolno: dobro počutje, zbranost, odlične smuči. Tudi to vreme z več vlage mi je za hitrost v smučini bolj ustrezalo, oprema je bila res izjemna. Nato pa je povsem drugače, ko pritečeš na smučišče med vodilnimi, bolje se počutiš, v hipu si samozavesten, ni tistega obremenjevanja, češ, zakaj mi ne gre,« je strnil misli Fak.

Časa za kakšno slavje pa ni imel, saj se je moral v miru pripraviti še za sklepni nastop na prvenstvu v skupinskem startu. Nanj je kot prvi na čakalnem seznamu upal tudi Bauer, prav tako eden od junakov lepe slovenske štafetne predstave: »Skrivnost uspeha je tudi v psihološki pripravi. Tako kot na prejšnjih tekmah smo tudi v sredini posamični na 20 km doživeli razočaranje. A takrat smo si dejali – pozabimo zdaj na to, pokažimo v štafeti, da smo vendarle konkurenčni.«

Tako je omenjena četverica ponovila doslej najvišjo uvrstitev slovenske moške štafete na svetovnih prvenstvih. V Hanti-Mansijsku 2003 so bili namreč Tomas Globočnik, Janez Ožbolt, Janez Marič in Marko Dolenc prav tako peti, mesto nižje je pripadlo našemu moštvu leta 2014 na olimpijskih igrah v Sočiju. In če je moška vrsta tako vsaj delno popravila bled vtis prejšnjih dni v Östersundu, je slovenski ženski biatlon zabredel v najhujšo krizo doslej.

Zadnje mesto v štafetni preizkušnji, potem ko je bilo za Slovenke – podobno kot za Finke, Bolgarke in Korejke – predčasno konec tekme, je bilo le še novo opozorilo o tem, koliko dela čaka vodilne v našem biatlonu z nekonkurenčno žensko vrsto.