Pravi junaki niso nogometaši

Resda, da Baski najraje igrajo svoj nacionalni šport peloto, a s španskimi razvadami so sprejeli tudi nogomet. Julen Lopetegui Argote ni igralec pelote, v svetu nogometa je znan strokovnjak. Zdaj je trener Seville, bil je dolgoletni selektor uspešnih španskih reprezentanc v mlajših kategorijah, prevzel je tudi člansko izbrano vrsto, nato pa se je zataknilo pred začetkom svetovnega prvenstva v Rusiji leta 2018.

Bask je bil naznanjen kot novi trener Real Madrida po SP, zvezne šefe pa je ta padec zbranosti nekdanjega, tudi reprezentančnega vratarja pred velikim turnirjem tako razjezil, da so mu nemudoma pokazali vrata. A mož iz kraja Asteasu ima zdaj zaradi pandemije druge skrbi, kako svoje varovance iz andaluzijskega kluba pravšnje pripraviti za nadaljevanje in dokončanje državne lige. »No, potrebujemo najmanj pet tednov priprav, da bomo nabrušeni za ponovno igranje,« meni Lopetegui, potem ko je španska vlada omilila omejitve, nogometaši naj bi se v teh dneh vrnili na treninge, liga pa bi se nadaljevala sredi junija za zaprtimi vrati stadionov.

»S trenerske plati sem ostajal v stiku z igralci, tako po poklicni kot tudi osebni plati. Tudi nogometaši so namreč ljudje, imajo svoje strahove, fobije in negotovosti. Ogledal sem si na tone posnetkov starih tekem. Vozil sem sobno kolo, da sem vsaj malce ostal v dobri telesni pripravljenosti, in nisem pretiraval s hrano,« je dodal 53-letnik.
 

Državljanska vojna

»Igralci so zaradi napovedi vrnitve k vadbi živčni in tudi zaskrbljeni, tu je tudi nevarnost okužbe. Igrati ligaška srečanja na vsake tri dni bo tudi čustveno naporno in težko razumljivo, saj tega še nihče ni doživel. Tudi zaradi igranja za zaprtimi vrati,« je navrgel. Nekaj pa mu je povsem jasno. »Vrnitev na trening ne bo videti, kot da bi prišli s počitnic. Ne s tem stanjem telesne pripravljenosti in duha, igralci bodo denimo na 20 odstotkih normalne telesne drže, lahko da bo kakovost prikazanega nogometa grozna,« pravi Julen Lopetegui.

»V tej katastrofi pa so tudi pozitivne reči. Vsak dan se lahko učimo od drugih ljudi, vidimo, da nogometaši niso denimo družbeni junaki, to so tisti, ki vsak dan tvegajo življenje: zdravstveni delavci, gasilci, policisti, lekarniško osebje. Ljudje, ki so nam omogočili, da smo zmožni živeti tako, kot da se ni ničesar dogodilo. To je prava življenjska lekcija. Spremeniti se morajo družbene vrednote, upajmo, da bomo iz vsega prišli kot boljša, bolj povezana in čuteča skupnost. A ljudje tudi radi hitro pozabljajo stvari, ne pozabimo, kako je bilo pri nas v času državljanske vojne in tik po njej,« je sklenil Bask.