PLANICA
Prečrtati si želi še številko 239
Timi Zajc s tretjim mestom najboljši Slovenec v včerajšnjih kvalifikacijah. V Planici za 5,5 metra izboljšal osebni rekord iz Oberstdorfa.
Odpri galerijo
RATEČE – V tej sezoni najboljši slovenski smučarski skakalec Timi Zajc se je takoj ujel z letalnico bratov Gorišek, na kateri je že ob ognjenem krstu prikazal tri sijajne polete. Potem ko je v uvodni seriji za uradni trening odjadral do 231,5 metra in točkovno zaostal le za Japoncem Rjojujem Kobajašijem (231 m), je v drugo pristal pri 219,5 metra, kar je bil četrti dosežek med 71 tekmovalci iz 16 držav.
Najboljše pa je 18-letnik iz Hramš v občini Žalec včeraj prihranil prav za konec oziroma za kvalifikacije, v katerih je navdušil z novim osebnim rekordom (239 m) ter odličnim tretjim mestom za Kobajašijem (248 m) in Nemcem Markusom Eisenbichlerjem (248 m).
Kako ste doživeli svoj izjemni polet?
»Bilo je neverjetno. Potem ko sem se moral lani zadovoljiti zgolj z gledanjem planiških poletov, sem bil že zelo nestrpen; že tedaj sem si silno želel tekmovati tu. Zdaj sem se prepričal, da je res lepo poleteti pred številnimi domačimi gledalci, če ti povrhu uspe tako dolg polet, pa je vse skupaj seveda še lepše. Odskok in polet sta mi sicer uspela dobro, imam pa še rezerve.«
Ali ste takoj vedeli, da bo šlo daleč?
»Ne, takoj ne, to mi je bilo jasno pri kakšnih 140 metrih. Sem pa kmalu po odskoku začutil dober veter in moram reči, da sem med poletom še bolj užival kot, denimo, med zmagovitim nastopom v Oberstdorfu. Za nameček sem imel v zraku tudi manj problemov, brez težav sem lepo doskočil.«
Na svojo smučko ste že zapisali novo številko osebnega rekorda.
»Da prečrtam številko iz Oberstdorfa (233,5 m) in napišem novo, je bil tudi eden od mojih ciljev, ki sem si jih zadal za ta finale svetovnega pokala. Lepše skoraj ne bi mogel startati v planiški vikend. Že prvi dan je šlo vse tako, kot mora iti.«
Na smučki imate še kar nekaj prostora.
»Vsega zagotovo ne bom zapolnil, se bom pa potrudil, da preletim še zadnjo rdečo črto in prečrtam še to številko (239 m). A se s tem ne bom obremenjeval.«
Ali jo boste po koncu sezone postavili na posebno mesto?
»Tega še ne vem, če bom pa zmagal, jo bom zagotovo nekam shranil.«
Že pri prvem poskusu vas je odneslo prek 230 metrov.
»Moram priznati, da sem bil še sam presenečen nad tem. Niti približno nisem vedel, kaj me čaka, v zraku pa sem nato izjemno užival.«
Kako bi letalnico bratov Gorišek primerjali z drugimi velikankami?
»Razlika je velika, zame je veliko lepša od drugih. Na njej priletiš višje kot drugje, hrbtišče ni preveč dolgo. Za zdaj mi res ustreza. Vikersundska letalnica je zame precej bolj zahtevna, tamkajšnja krivulja poleta je dosti nižja. Tam sem imel težave tudi zaradi nižje zaletne hitrosti. Če sem iskren, niti sam nisem vedel, zakaj mi ni šlo. Zaradi tega sem bil kar jezen.«
Kako boste preprečili, da bi vam do nedeljskega finala pobralo preveč moči?
»Moral bom čim več počivati, imeti noge v zraku in dobro spati. Verjamem, da imam še dovolj energije za ta konec tedna. Po vrnitvi iz Vikersunda, kjer se je na mojih nastopih že malo poznala utrujenost, sem si lahko namreč spet malo odpočil.«
Kakšne cilje imate za obe posamični tekmi?
»Naredil bom vse, da bom v skupni razvrstitvi ostal med najboljšo deseterico (zdaj je na 9. mestu, op. p.).«
Najboljše pa je 18-letnik iz Hramš v občini Žalec včeraj prihranil prav za konec oziroma za kvalifikacije, v katerih je navdušil z novim osebnim rekordom (239 m) ter odličnim tretjim mestom za Kobajašijem (248 m) in Nemcem Markusom Eisenbichlerjem (248 m).
Kako ste doživeli svoj izjemni polet?
»Bilo je neverjetno. Potem ko sem se moral lani zadovoljiti zgolj z gledanjem planiških poletov, sem bil že zelo nestrpen; že tedaj sem si silno želel tekmovati tu. Zdaj sem se prepričal, da je res lepo poleteti pred številnimi domačimi gledalci, če ti povrhu uspe tako dolg polet, pa je vse skupaj seveda še lepše. Odskok in polet sta mi sicer uspela dobro, imam pa še rezerve.«
Ali ste takoj vedeli, da bo šlo daleč?
»Ne, takoj ne, to mi je bilo jasno pri kakšnih 140 metrih. Sem pa kmalu po odskoku začutil dober veter in moram reči, da sem med poletom še bolj užival kot, denimo, med zmagovitim nastopom v Oberstdorfu. Za nameček sem imel v zraku tudi manj problemov, brez težav sem lepo doskočil.«
Na svojo smučko ste že zapisali novo številko osebnega rekorda.
»Da prečrtam številko iz Oberstdorfa (233,5 m) in napišem novo, je bil tudi eden od mojih ciljev, ki sem si jih zadal za ta finale svetovnega pokala. Lepše skoraj ne bi mogel startati v planiški vikend. Že prvi dan je šlo vse tako, kot mora iti.«
Na smučki imate še kar nekaj prostora.
»Vsega zagotovo ne bom zapolnil, se bom pa potrudil, da preletim še zadnjo rdečo črto in prečrtam še to številko (239 m). A se s tem ne bom obremenjeval.«
Ali jo boste po koncu sezone postavili na posebno mesto?
»Tega še ne vem, če bom pa zmagal, jo bom zagotovo nekam shranil.«
Že pri prvem poskusu vas je odneslo prek 230 metrov.
»Moram priznati, da sem bil še sam presenečen nad tem. Niti približno nisem vedel, kaj me čaka, v zraku pa sem nato izjemno užival.«
Kako bi letalnico bratov Gorišek primerjali z drugimi velikankami?
»Razlika je velika, zame je veliko lepša od drugih. Na njej priletiš višje kot drugje, hrbtišče ni preveč dolgo. Za zdaj mi res ustreza. Vikersundska letalnica je zame precej bolj zahtevna, tamkajšnja krivulja poleta je dosti nižja. Tam sem imel težave tudi zaradi nižje zaletne hitrosti. Če sem iskren, niti sam nisem vedel, zakaj mi ni šlo. Zaradi tega sem bil kar jezen.«
Kako boste preprečili, da bi vam do nedeljskega finala pobralo preveč moči?
»Moral bom čim več počivati, imeti noge v zraku in dobro spati. Verjamem, da imam še dovolj energije za ta konec tedna. Po vrnitvi iz Vikersunda, kjer se je na mojih nastopih že malo poznala utrujenost, sem si lahko namreč spet malo odpočil.«
Kakšne cilje imate za obe posamični tekmi?
»Naredil bom vse, da bom v skupni razvrstitvi ostal med najboljšo deseterico (zdaj je na 9. mestu, op. p.).«