Prerojeni Liechtenstein namučil tudi Nemce

Liechtenstein je država, ki se razteza na komaj dobri polovici dolžine slovenske obale, a morja seveda nima. Ta žepna kneževina med Švico in Avstrijo nima niti prvoligaškega nogometnega tekmovanja, kljub temu pa počasi, a vztrajno lovi večje od sebe. Ko gre za denar, je dežela princa Hansa-Adama II. že vse od začetka v elitni druščini, druga plat medalje pa je nogometni razvoj, a zdaj, tudi po zaslugi Evropske nogometne zveze (Uefa), lahko računajo na enega najsodobnejših centrov na stari celini. Bil je januar 2020, ko je predsednik Uefe Aleksander Čeferin obiskal prestolonaslednika Alojza in se kar tam prepričal, s kakšnimi težavami se soočajo v Liechtensteinu.

»Zame je zelo pomembno obiskati manjše države in moram reči, da sem kar navdušen nad infrastrukturo in organizacijo nogometa, ki ima v Liechtensteinu ob podpori občin in vlade svetlo prihodnost,« je bil optimističen Čeferin. Covid-19 takrat sploh še ni imel imena, kljub poznejši ustavitvi nogometnega dogajanja pa so stroji v Ruggellu pridno brneli. Liechtensteinska nogometna zveza (LFV) je sredi septembra letos slovesno odprla nov reprezentančni center, ki je tudi v nogometno najbolj »eksotični« državi Evrope napovedal lepše čase za moški in ženski nogomet vseh starostnih kategorij. Del sredstev je prek svojega programa za razvoj HatTrick zagotovila tudi Uefa – gre za prihodke z evropskih prvenstev, ki se razdelijo med 55 držav članic. Nogometni center je v središču petletnega načrta, ki nosi ime Skupaj 2026. Uporabniki lahko zdaj uživajo na štirih novih travnatih igriščih, v več slačilnicah, posebnem prostoru za razvijanje nogometnih spretnosti in na igrišču za nogomet na mivki.

Ne želijo več biti osamelec

»Podpora naših klubov in Uefinih programov Grow in HatTrick je bila nepogrešljiva,« je povedal generalni sekretar LFV Peter Jehle. S sodelavci pričakuje, da se bo v državi, v kateri je nogomet absolutna številka ena, razvoj še okrepil, potem ko je Mednarodna nogometna zveza (Fifa) v nedavnem poročilu uvrstila Liechtenstein v neslavno družbo Ameriške Samoe, Bahamov, Montserrata, Tonge in Cookovih otokov. Omenjene države v minulem desetletju v tujino niso prodale nobenega nogometaša. »Sodelovanje med zvezo in klubi se bo dvignilo na naslednjo raven kakovosti, ki bo zarisala smernice,« so pri LFV zapisali v načrtu za naslednjih pet let. »Navdihujoči koncepti in pozitivne nogometne izkušnje pomagajo nenehno izboljševati udeležbo v nogometu in uporabljati njegovo moč za pomembna socialna vprašanja,« v Liechtensteinu gledajo tudi prek belih črt, ki označujejo robove nogometnih igrišč. Če gre soditi po septembrskih kvalifikacijskih nastopih reprezentance, se za prihodnost ni bati.

Liechtenstein je sicer letos ostal brez svojega najboljšega predstavnika v elitni švicarski ligi (Vaduz je zasedel zadnje, 10. mesto in se preselil v drugo ligo), a je državna izbrana vrsta drago prodala kožo Nemčiji. Kar nekajkrat so ogrozili vrata elfa, ki je po golu Tima Wernerja v zaključku prvega polčasa šele v 77. minuti prek Leroya Saneja povišal na končnih 2:0. Daniel Kaufmann bi kmalu postal narodni junak, a povsem v zaključku dvoboja, ki je bil prvi za novega nemškega selektorja Hansa-Dietra Flicka, za las zgrešil z glavo. Dvoboj je Liechtenstein, ta je sicer v gosteh igral neodločeno z Armenijo, izjemoma gostil v švicarskem St. Gallnu, domači stadion v Vaduzu je prav tako po zaslugi Uefe doživel občutno prenovo (razsvetljava, travnata površina), sprejme pa lahko do 7500 gledalcev ali skoraj 20 odstotkov celotnega prebivalstva države, ki se glede na BDP uvršča v sam svetovni vrh. Seveda tudi zaradi ugodne davčne politike, ki podobno kot Monako privablja bogataše z vseh koncev sveta. Alpska davčna oaza pa očitno ne želi več biti nogometni osamelec.