DANILO CUBAN
Prestop v Italijo nemogoč zaradi niti fašizma
Danilo Cuban se je v povojnih letih odlikoval kot nogometaš Odreda in Slovana. Zaradi portoroških sklepov prepustil položaj predsednika koprskega kluba.
Odpri galerijo
Danilo Cuban zna povedati marsikaj zanimivega o nogometu v Sloveniji po 2. svetovni vojni. FOTO: R. T.
Zgodbe iz zgodovine slovenskega nogometa ne govorijo le o tekmovanju, temveč razkrivajo življenjske usode in status nogometa in njegovih akterjev v družbi. Prav zato je bil klepet s 86-letnim Danilom Cubanom, ki nas je povabil na svoj dom v Vanganel pri Kopru, dar z nogometnega neba. Preselili smo se v leta po 2. svetovni vojni, ko je igral za Enotnost, Odred, Slovan, Izolo in Koper.
Ljubljančan primorskega rodu – oče in mama sta v 30. letih pobegnila pred fašizmom s tržaškega konca – je nogomet pri Enotnosti in pozneje Odredu začel igrati leta 1946, ko je bil star 11 let. »Z osemnajstimi leti sem tri ali štiri mesece igral za B-moštvo Odreda, v prvo ekipo pa sem se uvrstil, ko je Ivan Toplak odšel v Beograd. Odred je takrat igral v 2. jugoslovanski ligi, kot levi vezist sem bil standardni član prve enajsterice. Primanjkovalo nam je domačih, slovenskih igralcev, bili smo morda trije, štirje, drugi so bili z območja bivše Jugoslavije. Spomnim se Krgina, Leškova, Mrvoša …« našteva Cuban. V vrhu slovenske politike in ljubljanskega gospodarstva so gojili velike nogometne ambicije z Odredom, ki se je leta 1961 preimenoval v Olimpijo.
»Klub je vodila ekipa direktorjev velikih podjetij: Veletekstila, Julona, Pošte, Kompasa, Ljubljana transporta ter državne uprave oziroma policije, ki jo je zastopal Janez Zemljarič. Ta je bil močno vpet v delovanje kluba,« potrjuje Cuban, ki je bil z 20 leti že član slovenske reprezentance.
Smetana na torti je prišla z gostovanjem reprezentance Kitajske v Ljubljani avgusta 1956. Slovenci so bili boljši z izidom 5:2, prvi zadetek je prispeval prav Cuban, po dva pa Kranjc in Brezar. »Vsi Kitajci so se nam zdeli isti, prepoznavali smo jih zgolj po številkah, toda hitro smo dosegli zadetek, zato so se umirili.« Ne glede na politične razmere in zaostrene odnose z zahodnimi sosedi je bilo nogometno tržišče še kako živo. Cubanov stric, kot predstojnik tržaške carine naklonjen fašističnemu režimu, ga je vabil, da bi prestopil v Triestino.
»Slišati je bilo mamljivo, toda glede na razmere neuresničljivo. Oče me je spomnil, da sta z mamo pobegnila pred fašizmom, jaz pa naj bi se zdaj tam udinjal. Razlagal mi je, da tam preprodajajo nogometaše kot konje, danes si tu, jutri tam ... Rekel je, naj najprej odslužim vojaški rok, potem pa počnem, kar hočem.« Cuban je leta 1959 oblekel vojaško suknjo v Karlovcu, po odsluženem vojaškem roku pa nadaljeval kariero v Odredu. Vodilni v klubu mu niso mogli več zagotoviti nadaljnjega statusa polamaterja oziroma polprofesionalca, zato se je zaposlil v podjetju Ljubljana transport.
»Takrat je povprečna plača znašala približno 8000 dinarjev, mi pa smo v najboljšem primeru prejemali po 5000 dinarjev tako imenovane hranarine. Tri leta po končani srednji šoli sem izgubil, kar se tiče delovne dobe, saj sem se posvetil nogometu. Pozneje so mi dve leti delovne dobe priznali, ker sem igral za slovensko člansko reprezentanco,« je razkril vendarle nekoliko privilegiran status nogometaša.
Odred je nato izpadel iz 2. jugoslovanske lige, nastala je Olimpija, Cuban pa se je skupaj s peterico soigralcev preselil k Slovanu na Kodeljevo. »Bili smo slovenski prvaki in igrali kvalifikacije za 2. ligo, kjer pa nas je premagal Varaždin. V Ljubljani sem leta 1964 zaključil igranje in se preselil v Izolo. Ker imam primorsko kri, sem si vselej želel živeti ob morju. Zagrabil sem priložnost in se preselil v Koper. Službo sem dobil v Iplasu, kjer sem ostal polnih 34 let, vse do upokojitve. Po kratkotrajnem igranju za Izolo sem prestopil v Koper. Sosedski derbiji so bili zelo napeti, spremljalo jih je več tisoč gledalcev, občasno so fizično obračunali tudi igralci na igrišču, ampak kaj hujšega le ni bilo,« umirjeno pojasni prefinjeni vezist, ki je potem še nekaj let igral za zelo povezano veteransko ekipo Kopra, leta 1976 pa je za šest mesecev prevzel celo vodenje kluba.
»Toda prav tisto leto je so se zgodili razvpiti portoroški sklepi, ki so napovedovali temno prihodnost za nogomet in šport nasploh, zato sem rade volje prepustil položaj predsednika in se posvetil službi,« se svojih zadnjih nogometnih aktivnosti spomni Danilo Cuban, ki ostaja zvest spremljevalec Kopra in slovenske reprezentance na daljavo.
Ljubljančan primorskega rodu – oče in mama sta v 30. letih pobegnila pred fašizmom s tržaškega konca – je nogomet pri Enotnosti in pozneje Odredu začel igrati leta 1946, ko je bil star 11 let. »Z osemnajstimi leti sem tri ali štiri mesece igral za B-moštvo Odreda, v prvo ekipo pa sem se uvrstil, ko je Ivan Toplak odšel v Beograd. Odred je takrat igral v 2. jugoslovanski ligi, kot levi vezist sem bil standardni član prve enajsterice. Primanjkovalo nam je domačih, slovenskih igralcev, bili smo morda trije, štirje, drugi so bili z območja bivše Jugoslavije. Spomnim se Krgina, Leškova, Mrvoša …« našteva Cuban. V vrhu slovenske politike in ljubljanskega gospodarstva so gojili velike nogometne ambicije z Odredom, ki se je leta 1961 preimenoval v Olimpijo.
»Klub je vodila ekipa direktorjev velikih podjetij: Veletekstila, Julona, Pošte, Kompasa, Ljubljana transporta ter državne uprave oziroma policije, ki jo je zastopal Janez Zemljarič. Ta je bil močno vpet v delovanje kluba,« potrjuje Cuban, ki je bil z 20 leti že član slovenske reprezentance.
Kitajci vsi isti
Smetana na torti je prišla z gostovanjem reprezentance Kitajske v Ljubljani avgusta 1956. Slovenci so bili boljši z izidom 5:2, prvi zadetek je prispeval prav Cuban, po dva pa Kranjc in Brezar. »Vsi Kitajci so se nam zdeli isti, prepoznavali smo jih zgolj po številkah, toda hitro smo dosegli zadetek, zato so se umirili.« Ne glede na politične razmere in zaostrene odnose z zahodnimi sosedi je bilo nogometno tržišče še kako živo. Cubanov stric, kot predstojnik tržaške carine naklonjen fašističnemu režimu, ga je vabil, da bi prestopil v Triestino.
»Slišati je bilo mamljivo, toda glede na razmere neuresničljivo. Oče me je spomnil, da sta z mamo pobegnila pred fašizmom, jaz pa naj bi se zdaj tam udinjal. Razlagal mi je, da tam preprodajajo nogometaše kot konje, danes si tu, jutri tam ... Rekel je, naj najprej odslužim vojaški rok, potem pa počnem, kar hočem.« Cuban je leta 1959 oblekel vojaško suknjo v Karlovcu, po odsluženem vojaškem roku pa nadaljeval kariero v Odredu. Vodilni v klubu mu niso mogli več zagotoviti nadaljnjega statusa polamaterja oziroma polprofesionalca, zato se je zaposlil v podjetju Ljubljana transport.
Oče je razlagal, da v Italiji nogometaše preprodajajo kot konje, danes si tu, jutri tam.
»Takrat je povprečna plača znašala približno 8000 dinarjev, mi pa smo v najboljšem primeru prejemali po 5000 dinarjev tako imenovane hranarine. Tri leta po končani srednji šoli sem izgubil, kar se tiče delovne dobe, saj sem se posvetil nogometu. Pozneje so mi dve leti delovne dobe priznali, ker sem igral za slovensko člansko reprezentanco,« je razkril vendarle nekoliko privilegiran status nogometaša.
Primorska kri
Odred je nato izpadel iz 2. jugoslovanske lige, nastala je Olimpija, Cuban pa se je skupaj s peterico soigralcev preselil k Slovanu na Kodeljevo. »Bili smo slovenski prvaki in igrali kvalifikacije za 2. ligo, kjer pa nas je premagal Varaždin. V Ljubljani sem leta 1964 zaključil igranje in se preselil v Izolo. Ker imam primorsko kri, sem si vselej želel živeti ob morju. Zagrabil sem priložnost in se preselil v Koper. Službo sem dobil v Iplasu, kjer sem ostal polnih 34 let, vse do upokojitve. Po kratkotrajnem igranju za Izolo sem prestopil v Koper. Sosedski derbiji so bili zelo napeti, spremljalo jih je več tisoč gledalcev, občasno so fizično obračunali tudi igralci na igrišču, ampak kaj hujšega le ni bilo,« umirjeno pojasni prefinjeni vezist, ki je potem še nekaj let igral za zelo povezano veteransko ekipo Kopra, leta 1976 pa je za šest mesecev prevzel celo vodenje kluba.
»Toda prav tisto leto je so se zgodili razvpiti portoroški sklepi, ki so napovedovali temno prihodnost za nogomet in šport nasploh, zato sem rade volje prepustil položaj predsednika in se posvetil službi,« se svojih zadnjih nogometnih aktivnosti spomni Danilo Cuban, ki ostaja zvest spremljevalec Kopra in slovenske reprezentance na daljavo.
