Pride jutro, ko ji gre budilka strašno na živce

Na dosedanjih svetovnih prvenstvih so slovenski judoisti osvojili 14 kolajn, od katerih je eno prispevala Andreja Leški, ki je predlani v Budimpešti navdušila s srebrnim odličjem v kategoriji do 63 kilogramov. Koprčanka na »začasnem delu« v Ljubljani, kjer trenira pri JK Bežigrad, bo med našimi aduti tudi na letošnjem vrhuncu v tem japonskem olimpijskem borilnem športu med 7. in 14. majem v Dohi.

»Vse je v redu, treniram na polno. Pred slehernim treningom se opomnim, da ni časa za lenarjenje,« je poudarila Leškijeva in pristavila: »Saj tudi prej nisem lenarila, imam pa tudi sama sem ter tja slab dan. Utrujena sem tako ali tako vseskozi in potem pride kakšno jutro, ko mi gre strašno na živce budilka, ki me skuša vreči iz postelje. Sploh ker vem, da me čaka novo trpljenje v telovadnici, kjer bom morala spet iti prek vseh meja.«

Samozavesti se poskuša nalesti tudi od svoje klubske kolegice Kaje Kajzer, ki je napovedala, da se bo uvrstila na olimpijske igre v Parizu. »Zato tudi sama pozitivno gledam naprej, vem, da lahko dosežem marsikaj,« pravi 26-letna Primorka, ki je v sezoni 2021 kot po tekočem traku osvajala kolajne, tudi bronasto na EP v Lizboni in naslov svetovne podprvakinje v Budimpešti.

Toda ob koncu leta 2021 je za njo prišlo razočaranje, ker se zaradi pravila, po katerem lahko na OI v vsaki kategoriji nastopi le po ena judoistka iz vsake države, ni mogla boriti v Tokiu. »Še zdaj menim, da bi si zaslužila tekmovati tam. Po mojem je tudi to vplivalo na padec rezultatov, je pa po drugi strani tudi res, da je lažje osvojiti vrh kot pa se na njem tudi obdržati. Zdaj je moj prvi cilj, da se vrnem med najboljše,« ne skriva velikih pričakovanj.

Optimistično gleda naprej

Potem ko so se v klubu razšli z uzbekistanskim trenerjem Andrejem Šturbabinom, zdaj člansko ekipo pri Bežigradu vodi Luka Kuralt. »Čeprav je Andrej slabo govoril angleščino, smo našli skupni jezik. Da ne delam več z njim, je zame velika sprememba, vendar sem prilagodljiva. S trenersko menjavo se je ves klub zbudil; prej se je vse prelagalo na Šturbabina, ki je skrbel za vse, kar pa na takšni ravni ne gre. V kadetski je to še možno; tam je trener vse v enem – oče, mama, trener, psiholog, zdravnik. Zdaj smo v klubu začeli sodelovati z različnimi strokovnjaki – za telesno pripravo, prehrano, sproščanje … En človek pač nad vsem tem ne more bedeti stoodstotno. Tudi zaradi tega optimistično gledam na vse, kar je pred nami,« se je razgovorila.

Na Doho jo vežejo lepi spomini. »Januarja 2021 sem tam le nekaj dni po svojem 24. rojstnem dnevu s tretjim mestom osvojila svojo prvo kolajno na mastersu. Morda je to dobro znamenje in mi bo usojeno, da spet posežem po blišču,« je še dejala Leškijeva.