Primorec jadra na Panonskem morju

Miha Blažič je najbrž najbolj znani Slovenec v Budimpešti. Toda nogometnega reprezentanta madžarskega prvaka Ferencvarosa smo ujeli bliže Münchnu: v znanem nemškem letovišču ob jezeru Chiemsee, kamor so se zeleno-beli umaknili od vrveža in peklenske vročine. Tam se pripravlja za novo sezono, v kateri želi Ferencvaros ponoviti uvrstitev v ligo prvakov.
»Ne bo me na tekmi. Šele naslednji petek se vrnemo,« je razblinil vse neznanke o tem, ali bo del nogometne vročice, ki je zajela glavno madžarsko mesto. Tudi danes bo Budimpešta v središču evropske javnosti, saj bodo po Cristianu Ronaldu in Portugalcih gostovali še zvezdniški Francozi. Na za Madžare praznični dan, ko je državo leta 1991 zapustil še zadnji vojak »okupacijske rdeče armade«.

»Čudovito je bilo videti polne tribune in resnično mi je bilo žal Madžarov, ker so nesrečno izgubili. Še dobrih pet minut pred koncem so držali točko. Niso si zaslužili takšnega konca,« je delil navijaško razočaranje nad razpletom tekme v izjemno močni skupini, v kateri bodo Madžari vendarle igrali pomembno vlogo. Miha je sicer že štiri sezone polnokrvni prebivalec Budimpešte. »Veliko mesto je. Kulturno in po življenjskem ritmu smo si blizu,« je 28-letni Koprčan s Panonskega morja zavrnil domotožje ali da pogreša jadransko morje, sonce, hribe … Je edini Slovenec v najmočnejšem madžarskem prvenstvu, v katerem mu gre vse kot po maslu. Nikamor ga ne vleče, še za leto dni je pogodbeno vezan s klubom, s katerim le v prvi sezoni ni osvojil naslova prvaka. »O naslednjem koraku še ne razmišljam, mislim, da bo klub naredil prvega,« je namignil o podaljšanju uspešnega sodelovanja v mednarodno pisanem moštvu zeleno-belih. »Američan, Afričani, Slovak, Ukrajinec, Hrvat, Srbi, veliko nas je,« je naštel.

Weronika ga je predstavila staršem

Na Madžarskem zelo dobro poznajo Slovenijo. »Če sem iskren, jo odlično. Navdušuje jih njena raznolikost na tako majhnem prostoru. Obožujejo Bled in Bohinj, kamor silno radi zahajajo. Morje jim ni tako blizu, tu in tam omenjajo Portorož in obalo, a imajo svojo ob Blatnem jezeru. Je zanimiva, vredna ogleda,« Mihi kar prija, da je Slovenec.

»Tisti, ki spremljajo nogomet, me na ulici prepoznajo. Lepo je, a je res, da so napadalci bolj prepoznavni. Nihče pa me ne vleče za rokav. Ljudje so prijazni, čeprav so malo bolj zaprti. Bolj zaradi jezikovne ovire. Moji soigralci vsi govorijo angleško, zato se hitro odprejo. Starejši bolje govorijo nemško, mlajši angleško,« je razkril jezikovne posebnosti, ki združujejo. Različnost mu je lani prinesla tudi srečo v ljubezni. Srčno izbranko Weroniko, Poljakinjo iz Lublina in manekenko, je sicer ujel na družabnem omrežju, omrežil pa na štiri oči. »Vsak ima svoje obveznosti, a se kljub odsotnosti kar ujameva,« je odkril delček zasebnosti in razkril, da je bilo leto res posebno. »Predstavila me je staršem. Bilo je malo nenavadno, ker je bila Weronika prevajalka,« je z veseljem dal vedeti, da njegova ljubezen še kar traja in je trdna.