Primož Roglič je rdečim bikom dal krila
Primož Roglič (Red Bull Bora Hansgrohe) se je v velikem slogu vrnil na španski kolesarski prestol, na katerega je na trgu Cibeles v osrčju Madrida sedel že četrtič. V sklepni vožnji na čas je zasedel 2. mesto za Stefanom Küngom (Groupama FDJ) ter še povečal prednost v rdeči majici. Sicer pa je slavil tri etapne zmage v nepozabnih treh tednih, kar ga je z zlatimi črkami zapisalo tako v zgodovino Vuelte kot slovenskega kolesarstva.
Na večnem vrhu španskega kroga zdaj stojita dva kolesarja, domači matador Roberto Heras, ki je bil najboljši v letih 2000, 2003, 2004 in 2005, ter slovenski as Roglič, ki je trojčku 2019, 2020 in 2021 dodal še letnico 2024. Ta se bo v anale zapisala kot (doslej) najuspešnejša slovenska kolesarska sezona.
5 TRITEDENSKIH DIRK je dobil Roglič, štirikrat je bil najboljši na Vuelti, enkrat na Giru.
Tadej Pogačar je dobil Giro in Tour, Roglič Vuelto, drugim, velikim ali majhnim, tokrat na tritedenskih dirkah ni preostalo nič. Za nameček sta oba naša zvezdnika prepričljivo opravila s konkurenco. Pogi je na poti do rožnate in rumene majice dobil po šest etap, Rogla je rdečo opravo osvojil s tremi dnevnimi uspehi.
Njegova končna prednost 2:36 pred Benom O'Connorjem (Decathlon Ag2r) pa ne razkriva, kako dolg in napet boj za zmago smo spremljali na 3.293,3 km dolgi trasi z več kot 61.000 višinskimi metri, zaradi katere je bila 79. Vuelta bržkone najzahtevnejša tritedenska dirka v sodobni zgodovini. Imela je le enega izrazitega gospodarja, čeprav je O'Connor v 6. etapi pripravil senzacijo, ko si je kot ubežnik prikolesaril zmago in prednost 4:51 pred Rogličem.
Kolesarski svet se je tedaj spraševal, kako so si lahko njegovi »rdeči biki« dovolili takšen taktični spodrsljaj. Vendar se je izkazalo, da je bil Roglič edini, ki se ni uštel, ko je Avstralca pustil tako daleč predse. Samo 34-letni Kisovčan je zmogel dovolj moči, da je pred Madridom prehitel 28-letnega tekmeca, za katerim je na 3. mestu končal Enric Mas (Movistar, 3:14).
Dramatično, a brez padcev
Kot je običajno pri Rogliču, brez dramatičnih trenutkov, 20-sekundne kazni zaradi vožnje v zavetrju in bolezni, ki je tik pred ciljem zdesetkala njegovo ekipo, ni šlo. Na srečo pa ni bilo padcev, ki so pred tem zaznamovali njegovo sezono. Pred Vuelto se je v 32 tekmovalnih dneh kar šestkrat znašel na tleh ter predčasno končal dirko po Baskiji in – kar je najbolj bolelo – Tour de France, na katerega je po prestopu k Red Bullu Bori Hansgrohe stavil vse. Za nameček si je pri padcu v 12. etapi zlomil vretence, zaradi česar je bil njegov nastop na Vuelti do zadnjega pod vprašajem.
Zato je njegova zmaga še večja, gotovo je tudi ena od najpomembnejših v njegovi karieri. Tako kot lani na Giru je moral kolesarskemu svetu, v katerem so ga številni že prehitro odpisali, pokazati, da je še vedno sposoben dobiti tritedensko dirko. Za razliko od lanske italijanske preizkušnje, ki jo je v svoj prid za pičlih 14 sekund odločil na Višarjah, je bil tokrat za razred močnejši od tekmecev.
Lani Jumbo Visma, letos Slovenija
V isti sezoni Gira, Toura in Vuelte ni dobil še noben kolesar, prvo ekipno trojno zmago pa smo dočakali lani, ko je Jumbo Visma dobila vse tri »grand toure« s Primožem Rogličem, Jonasom Vingegaardom in Seppom Kussom. Letos je trojček s Pogačarjevim rožnato-rumenim dvojčkom in Rogličevo rdečo majico slovenski. Pred tem je to uspelo le Francozom leta 1964 (Jacques Anquetil Giro in Tour, Raymond Poulidor Vuelta), Špancem leta 2008 (Alberto Contador Giro in Vuelta, Carlos Sastre Tour) in Britancem leta 2018 (Chris Froome Giro, Geraint Thomas Tour in Simon Yates Vuelta).
Čeprav se Tour »velike četverice« ni končal po njegovih željah, je s številkami, ki jih je dosegal na klancih Vuelte, potrdil, da so njegovi pravi konkurenti Pogačar, Jonas Vingegaard in Remco Evenepoel. Ključno pa je bilo tudi to, da je dal krila kolesarskemu projektu Red Bulla, ki so ga z veliko predstavitvijo lansirali pred Tourom, vendar je po Rogličevem odstopu njegova nova ekipa strmoglavila na rezultatsko dno.
Povsem drugače je bilo v Španiji, kjer so se »rdeči biki« prvič vedli kot superekipa, ki se bo v prihodnjih letih poskušala postaviti po robu Pogačarjevi UAE in Vingegaardovi Vismi Lease a Bike.
Po zmagoslavju v Madridu je vprašanje, ali se bo Roglič vrnil po peto zmago, nekaj pa lahko po njegovi tokratni predstavi trdimo z gotovostjo – tudi prihodnjo sezono bo kljub 35 letom poskušal osvojiti rumeno majico na Touru, ki se mu je doslej še vedno izmaknila.
