Prisiljeno stradanje je nenehen teror

Danes in jutri se bo z dvema posamičnima tekmama za dekleta (obe ob 12. uri) in fante (16) v poljski Visli začela nova sezona svetovnega pokala v smučarskih skokih. Slovenski tabor gre v zimsko tekmovalno sezono zelo ambiciozno, zato pa mora biti vse urejeno, kot je treba.

Telesna teža skakalcev in skakalk je bila vedno polemična tema. Ko so pred leti nemškega tekmovalca Franka Löfflerja zaradi nediscipline izključili iz reprezentance, se je ta želel maščevati. »Vsi v ekipi so prisiljeni stradati. To je nenehen teror. To ni šport, temveč boj za težo. Prej so bili skakalci veseli, danes tavajo kot duhovi. Le čakam, da kdo od njih omedli na skakalnici,« je takrat dejal.

Razprava o teži skakalcev se je dokončno razplamtela, Mednarodna smučarska zveza (FIS) je sprejela ustrezne ukrepe. Spomladi 2004 je bilo na kongresu dogovorjeno, da bodo morali skakalci opraviti merjenje teže pred vsako tekmo. Odločilen naj bi bil kazalnik, ki temelji na razmerju med človeško višino in težo. Če bi bilo razmerje za tekmovalca v kombinezonu in čevljih nižje od 20, bi moral skrajšati smuči in s tem posledično drsno površino.

Izkazalo se je, da je lahko proces pridobivanja teže še napornejši od obsedenosti s hujšanjem. Težave s kilogrami in motnje hranjenja so še vedno aktualna tema v svetu smučarskih skokov. Denimo konec tedna v Visli se bo po več kot enoletnem premoru v svetovni pokal vrnila Norvežanka Maren Lundby. Telo ji je odpovedalo, potem ko se je lanskega marca pred tekmami za svetovni pokal obsedeno poskušala znebiti odvečnih kilogramov. Tudi njen rojak Sigurd Pettersen je v svoji diplomski nalogi opisal, kako se je moral po svoji najboljši sezoni v karieri in po spremembi predpisov zrediti za približno šest kilogramov. To pridobivanje teže je opisal kot mučno in peklensko.

»Vase sem tlačil vse, kar sem lahko. Testenine, meso, kosmiče štirikrat na dan. Prvi sem prišel v jedilnico in zadnji odšel,« je potožil. Na koncu je Pettersenu uspelo pridobiti težo, vendar je njegova na novo pridobljena moč usodno vplivala na njegovo tehniko. Nikoli več ni dosegal nekdanjih uspehov.

Kilogram manj, meter več

Tudi legendarni Sven Hannawald je v svoji knjigi priznal obsedenost s hujšanjem. Njegov slogan je postal: kilogram manj, meter več. Vendar se mu je shujšanje za pet kilogramov obrestovalo. V sezoni 1997/1998 je dosegel veliko boljše rezultate, zmagal je celo na svoji prvi tekmi svetovnega pokala. Finec Janne Ahonen pa je v svoji biografiji opisal, kako mu je v treh tednih uspelo shujšati z 72 na 65 kg. Nič čudnega, da ni imel moči niti za igro s sinom.

»Srce se mi je paralo, nisem ga mogel zavrniti in sem tekel za njim kot kakšen zombi,« je opisal. FIS je z leti mejo kazalnika postopoma povečeval, najprej na 20,5, nato na 21. »Že več let trpim za bulimijo in depresijo, ne želim se izgovarjati na svojo težo, ker vem, kako je to videti. Zavedam se, da imam preveč kilogramov, toda ali je to razlog, da ne počnem tistega, kar imam rada?« pa je zapisala poljska skakalka Anna Twardosz.