Prišli so Milan, Atletico, Benfica

Stoletnica je izjemen jubilej, ki so jo pomembno oblikovali mnogi ljudje z nogometnim srcem in dušo. Mednje zagotovo spada tudi Marko Ilešič. Skoraj 60 let že piše slovensko nogometno preteklost in sedanjost. Zadnja leta zaradi odgovornega položaja sodnika pri Sodišču Evropske skupnosti 73-letni doktor pravnih znanosti ni več vpet v nogometno delovanje, a nekoč je bil nepogrešljiv pri osamosvajanju NZS in njenem vključevanju v mednarodne organizacije.

Je bil odhod iz FSJ napornejši od osamosvajanja NZS ter njenega vključevanja v Svetovno nogometno zvezo (FIFA) in Evropsko (UEFA)?
»Za funkcionarje ni težava, če je izgubljeno leto ali dve, za igralce je že nekaj mesecev lahko usodnih. Zato smo se zelo trudili, da bi Slovenija čim prej postala članica Fife in Uefe. Bili smo gostje v Zürichu in Bernu, kjer je bil nekoč sedež Uefe, in ne le formalno. Dosegli smo, da so v Sloveniji že v prvem letu samostojnosti gostovali najslovitejši klubi Milan, Benfica, Atletico Madrid ...«

Je nogomet še pastorek v Sloveniji?
»Nekoliko nenavadno je glede na njegovo bogato zgodovino in vlogo v družbi. Iz pričevanja mojega očeta vem, da so tekme v Ljubljani med Ilirijo in Primorjem privabljale tisoče gledalcev in da je bil nogomet zelo priljubljen. Po drugi svetovni vojni sta predvsem košarka in smučanje prevzela vajeti in ga potisnila v ozadje. Takrat se je utrdilo prepričanje, ki, se mi zdi, velja še danes, da nogomet ni šport za intelektualce, ni meščanski šport ali šport elit, temveč preprostejših ljudi.«

Še velja, da je največji ambasador države?
»Še več, spoštovan in vpliven je v najvišjih krogih. Spomnim se prihoda v Luksemburg, kolegi so bili navdušeni nad tem, da je v mojem življenjepisu pisalo, da sem bil član pravnih komisij pri Fifi in Uefi. Zanje so bile to res prestižne funkcije, zame pa zelo močni priporočili. Ko je Slovenija ugnala Rusijo in se uvrstila na SP, so me zasipavali s čestitkami in cukali za rokav. Od sodniških kolegov do administrativnih uslužbencev in kuharjev.«

Je zdajšnja slovenska nogometna krajina takšna, kot ste si jo želeli?
»Klubi, nogomet ali šport morajo biti močno povezani z okoljem. Iz njega morajo izhajati moč, vpliv in spoštovanje. Če ni sožitja med okoljem in klubom oziroma reprezentanco, je poslanstvo omejeno. Nogometna organiziranost k sreči še vedno temelji na močni socialni in moralni komponenti in je pomembnejša od materialne ali tekmovalne. A je tudi res, da je kapital najpomembnejši za razvoj mlajših kategorij in tudi nujen za tekmovanje. Največja grožnja nogometu je, da bi postal ujetnik primitivnega kapitalističnega sistema. Obilica denarja je lahko težava, a se k sreči nogomet vrača h koreninam. Stoletni razvoj organiziranega nogometa v Sloveniji je hkrati lepa popotnica za prihodnost, saj kaže na to, da pošteno delo prej ali slej pripelje do uspehov.«

Izhajate iz starejšega nogometnega rodu. Kdo so ljudje, ki so vtisnili največji pečat?
»Med igralci so to Ivan Toplak, Brane Oblak, Danilo Popivoda in še zlasti moj heroj Vili Ameršek. Pozneje bi izpostavil Srečka Katanca in njegove junake. Funkcionarje smo imeli vedno sposobne in poštene, eni so bili bolj udarni, drugi manj. Ne bi jih želel izpostavljati, morda le Toneta Florjančiča in Rudija Zavrla, ki je pustil veliko sled. Bil je prvi mož v prelomnem obdobju razpada nekdanje države in osamosvojitve. Bil je vodja moštva, ki je vleklo prve prave poteze.«