Proti Romunkam odločno na zmago
V pričakovanju velike teniške predstave slovenske ženske reprezentance za uvrstitev v svetovno skupino proti Romuniji – v petek in soboto v Kopru – bi si težko predstavljali boljšo sogovornico od Mime Jaušovec. Mariborčanka je edina Slovenka doslej z osvojenim turnirjem za grand slam, leta 1977 v Parizu, dolgo časa je bila zvezna kapetanka naše izbrane vrste, tudi zdaj zelo podrobno spremlja teniški utrip. Na pogovor sredi Maribora je prišla z berglami, pred kratkim je namreč prestala zahtevno operacijo kolena.
Kako okrevate po operativnem posegu? Kako je bilo v preteklosti z vašim kolenom, gre za posledice poškodbe iz aktivne kariere vrhunske športnice?
»Prestala sem že dve operaciji: prvo, ko sem še igrala, leta 1978, in nato še 23 let pozneje. Prvič sem nato morala počivati pol leta. Pozneje je bilo podobno, le da takrat seveda nisem več igrala profesionalnega tenisa. Zdaj pa ni bilo druge kot znova na operacijsko mizo. Koleno je bilo že močno obrabljeno, bolečine so bile čedalje hujše in pri zadnji operaciji je bilo treba vstaviti endoprotezo.«
V Kopru vas najbrž ta teden na pomembni tekmi slovenske ženske reprezentance proti Romuniji še ne bo?
»Ne, žal res ne. Pa še kako rada bi spodbujala naša dekleta. In za povrh bo v Kopru tudi David Haggerty, predsednik Mednarodne teniške zveze (ITF) in moj osebni prijatelj. Tudi konferenca o enakopravnosti spolov [ta petek na prizorišču v Kopru] bi me pritegnila. Priključila se bom prek računalnika, pa bom tako vsaj na daljavo navzoča. Res mi je hudo, toda dolga vožnja v avtu in sedenje v tem trenutku nista priporočljiva zame.«
Kako se ozirate k tekmovalnemu delu prihajajoče koprske predstave, ki so si jo naša dekleta priborila po presenetljivi zmagi v Velenju proti Kitajkam?
»V Velenju je bilo sijajno. Tam smo bili brez Tamare Zidanšek, toda kakšno energijo kaže Kaja Juvan! Njen reprezentančni pristop je vedno znova na najvišji ravni. Ponavadi je pri ekipnih nastopih več pritiska, kar sem dodobra občutila, ko sem vodila naš zlati rod teniških igralk s Katarino Srebotnik, Tino Pisnik, Tino Križan, z Majo Matevžič ... Prav natančno se spominjam tekme v Buenos Airesu proti Argentinkam. Bile smo boljše, toda bilo je težko, pritisk je bil izjemen, na koncu smo se vendarle veselile.«
Je bila kitajska ovira višja za Slovenke, kot bo zdaj romunska?
»Precej višja! Takrat je res vloga favoritinj pripadla Kitajkam. Kar nisem verjela, da bi jih glede na njihova mesta na svetovni teniški lestvici lahko naša dekleta ugnala, toda obenem je bilo spet na dlani, da je v športu mogoče vse.«
