Proti vrhu prek nove bitke za Okinavo, letos prvič priložnost za Dončića
Dolgih 14 let po oblikovanju samostojne reprezentance so čakali slovenski košarkarji na ognjeni krst na svetovnem prvenstvu, in ko so se nanj uvrstili še v letih 2010 in 2014, je kazalo, da bo vse skupaj postalo rutina. Toda na četrto priložnost so zaradi spremembe kvalifikacijskega ustroja in uvedbe zelo spornih Fibinih oken med klubskimi sezonami morali potrpeti kar devet let. Odštevanje se približuje koncu: jutri bosta ostala zgolj dva meseca do začetka 19. mundiala.
Navijači naše izbrane vrste bodo v naslednjih dneh dočakali širši seznam izbrancev selektorja Aleksandra Sekulića, na katerem ne bo Gorana Dragića, ob Urošu Slokarju edinem, ki je nastopil na vseh treh dosedanjih »slovenskih« SP. Vendar so lahko že zdaj prepričani, da bo letošnje prvenstvo nekaj posebnega. Drugič zapored in skupno četrtič bo v Aziji, prvič nasploh ga bo družno priredilo več držav, drugič – po Kitajski 2019 – pa bo na njem nastopilo kar 32 reprezentanc, 12 iz Evrope.
Ob povratnikih Filipinih, gostitelju SP 1978, in Japonski (2006) se bo prvič preizkusila v vlogi organizatorke tudi Indonezija, a z zelo mešanimi občutki. Ker se v azijskih kvalifikacijah ni uvrstila med najboljšo osmerico, kar je bil pogoj mednarodne zveze Fibe, je ostala brez neposredne uvrstitve na mundial, tamkajšnji ljubitelji košarke ne bodo mogli spodbujati domače reprezentance, kar se v zgodovini SP še ni primerilo.
Nov Triler v Manili?
Sekulićeva četa, v kateri seveda največ pričakujemo od Luke Dončića, čeprav bo debitiral na SP, se bo ob vrnitvi v svetovno elito soočila tudi z zgodovino slovenske košarke. V skupinskem delu tekmovanja bo igrala na Japonskem, kjer je pred 17 leti prvič igrala na mundialu, a tokrat ne v Saporu na otoku Hokaido in tokijski prefekturi Saitami na Honšuju, temveč v Okinavi na istoimenskem otoku, 1554 km zračne linije oddaljeni od prestolnice. Če bo v dvobojih z Venezuelo, Gruzijo in Zelenortskimi otoki na prizorišču slavne bitke iz druge svetovne vojne osvojila vsaj drugo mesto, bo napredovala v skupino drugega kroga, ki bo prav tako igrala v Okinavi, najboljša osmerica prvenstva pa se bo za konec udarila v Pasayu v neposredni bližini Manile.
S Filipini slovenska reprezentanca še nima stika, lahko pa se spomnimo, da je na SP 1978 igral Mariborčan Peter Vilfan. V Manili je bil četrti najboljši strelec jugoslovanske reprezentance za Draženom Dalipagićem, Draganom Kićanovićem in Ratkom Radovanovićem (sledili so jim Zoran Slavnić, Mirza Delibašić in Krešimir Ćosić), v finalu so družno premagali Sovjetsko zvezo z 82:81 po podaljšku. Zanimivo, Jugoslavija je osvojila svoj drugi svetovni naslov po Ljubljani 1970 v Araneta Coliseumu, ki bo epicenter tudi letošnjih bojev. Znan je še po nepozabnem boksarskem Trilerju v Manili iz leta 1975, v katerem je Mohamed Ali premagal Joeja Frazierja.
