Prvi poraz prvakov in že prva melodrama

Slovenski košarkarski reprezentanci porazi na evropskih prvenstvih niso tuji, doslej jih je doživela že 39 ob 52 zmagah. Po zadnjem dvoboju z BiH je bilo razočaranje vendarle razumljivo, saj je zdaj prvak stare celine, a je že pretirano mejilo na sodni dan. In bolj kot zaradi podpovprečne igre in očitnih težav pri spopadanju z vlogo favorita bi nas moralo skrbeti zaradi nevarnega pranja moštvenega perila v javnosti.

Pred tekmama z Nemčijo (danes ob 20.30) in Francijo (jutri ob 17.15) se je ponujalo veliko boljših poti do samoočiščenja. Namesto da bi se iskreno pogovorili na samem, so slovenski asi in tudi Aleksander Sekulić začeli usmerjati kazalce vsenaokrog. Razloge za poraz so iskali zunaj sebe, čeprav so prav vsi na igrišču in ob njem imeli veliko rezerve pri vseh prvinah. Tudi glavni zvezdnik moštva Luka Dončić. Z razburjanjem in pretiranim poigravanjem s tekmeci neredko deluje v nasprotju s potencialom celotne zasedbe, v kateri prevladujejo garači, ki ne zmorejo takšnih miselnih preklopov. Zato je morda kdo celo pomislil, da se bodo lahko z Bošnjaki tako pohecali, kot so se dan poprej z Madžari.

Največ pozornosti je pritegnil Goran Dragić ob vprašanju, zakaj je v drugi in tretji četrtini tekme z BiH prebil tako malo časa v igri, saj je odgovoril: »Vprašajte selektorja!« V hipu je začelo krožiti celo mnenje, da se ponavlja afera Šmarna gora z nogometnega SP 2002. Primerjava je močno pretirana, prebujanje zlih duhov pa dokazano ne bi prineslo nikakršne koristi. EP se je šele dobro začelo in nič usodnega še ni zamujenega. Sloveniji ne more prav nič preprečiti napredovanja v osmino finala.

Danes popravni izpit

Dragić se je torej odzval bolj čustveno, kot bi se moral izkušeni kapetan. Sekulić ima medtem klasično trenersko težavo: dolgo že deluje v strokovnem štabu reprezentance, a šele kratek čas kot selektor, in vsi okoli njega težko razumejo (včasih tudi sam), da ni več eden od pomočnikov in dobra duša moštva, temveč šef. Ob zmagah zato nima težav, zaplete pa se lahko že ob prvem porazu, kar so delno potrdile lanske olimpijske igre. V Tokiu je imel na igrišču glavno besedo Luka Dončić, zdaj pa je ob njem še Goran Dragić, in vodij je na papirju več, v praksi pa premalo, saj je zaradi očitne neusklajenosti med njimi nastala praznina. Če je marsikdo še pred dnevi razmišljal, da slovenski košarkarji niti ne potrebujejo selektorja, ker imajo takšna asa za organizatorja, se ob vsakem porazu prepričamo, da smo v zmoti.

Potrebujejo odločnega stratega na klopi, zrelega kapetana, Dončića s številnim odlikami in tudi s kakšno hibo, primerno njegovim 23 letom, ter 10 bojevnikov, ki jim bodo sledili. Če so si vsi nalili čistega vina (ne dobesedno), bi lahko danes končali niz črnih nedelj. A ne smemo pozabiti, da je Slovenija 28. avgusta s podobnimi simptomi izgubila z Nemčijo v kvalifikacijah za SP z 71:90, da so gostitelji EP zdaj pod košema močnejši za Daniela Theisa in da so doslej dobili vse tri tekme v Kölnu.