Prvič izklopil telefon in užival na otokih

V Sloveniji je napočil čas za novo sezono v nogometu. En teden prej pa so jo odprli na Hrvaškem, kjer trenersko poslanstvo opravlja Simon Rožman. Štajerec, doma iz železarskih Štor pri Celju, je prvo sezono pri moštvu Rijeke kronal s hrvaško pokalno lovoriko, zdaj uživa v uresničevanju delovne zagnanosti in ambicij v pravem nogometnem okolju spoštovanja vredne tradicije in izjemne navijaške pripadnosti.

Gospod Rožman, pravzaprav ste si komaj oddahnili od adrenalina napete končnice hrvaškega pokalnega tekmovanja in nato novega slavja v Kvarnerju, že ste vstopili v novo tekmovalno sezono. Ni oddiha, kajne?
»Rekel bi, da je bila že prejšnja sezona prav posebna s to koronapavzo, precej je bilo prilagajanja na novi urnik. Ko smo se spet vrnili na igrišče, smo v hipu načrtovali svoje delo od konca korone do decembra. Po zadnjem uspehu v finalu pokala smo se pri klubu z igralci dogovorili za šest prostih dni. Po njihovi vrnitvi v slačilnico seveda ni šlo za nikakršen začetek, ampak le za nadaljevanje normalnega procesa treninga. Ta ritem bomo poskusili ohraniti do začetka septembra in prekinitve klubske sezone v začetku septembra, ko bo napočil čas za reprezentančne tekme po Evropi. Nato bomo poskusili nekatere zadeve obnoviti in vztrajati v tekmovalnem ciklu do 20. decembra.«


Sicer vas dolgo ni bilo v Sloveniji. Tudi ko sva se pogovarjala o tem srečanju, ste me povabili v Kvarner, češ da bo minilo še nekaj časa do vašega naslednjega prihoda v domače kraje, saj vas v Celjski kotlini ne bo pred reprezentančnim terminom, ki ste ga omenili.
»Tako je, prvič po tej koronakrizi se bom takrat odpravil domov. Vmes je bilo zame dela čez glavo dovolj, predvsem v zadnjem mesecu smo ogromno energije pri klubu usmerili v finale pokala. Stresno je bilo, na koncu tudi z nekaj sreče, a najpomembnejše je, da se nam je razpletlo po željah. Sledilo je izjemno veselje v klubu, uspeh nam je dal novo energijo, škoda le, da na tej zadnji tekmi ni bilo gledalcev, z njimi bi bila čustva še bolj opazna.«

Kako ste sicer sprejeli novo kvarnersko nogometno kulturo? Res ste kot trener Domžal doživljali tudi nekatere velike trenutke, denimo spektakla z Marseillom in Freiburgom, a takšne pripadnosti in obenem pritiska lokalnega okolja ni bilo ...
»Drži. V Kvarnerju ljudje res živijo za ta nogometni klub. Pritisk je večji in plujemo v razmerah, ko je denarja manj, cilji pa so enaki. Konkurenca je izjemna. Dinamo je zgodba zase, tu je zdaj Osijek z madžarskim kapitalom in Hajduk z vso tradicijo še vedno ohranja visok proračun. Ni lahko.«

Je precej težje na klopi kot v Domžalah?
»Je, gre za velik preskok. Saj mnogi iz Slovenije spremljamo hrvaško ligo, toda ko si v njej, vidiš, za kaj gre. Dario Vizinger, denimo, je sijajen napadalec v Celju, toda v hrvaški mladi reprezentanci je vendarle le na seznamu čakanja. Dinamo je pred kratkim prodal igralca, ki ga je imel na posoji v Bravu, za milijon evrov, v slovenskem klubskem nogometu pri vseh skupaj ni bilo prometa za milijon evrov. Ko greš na tekmo v Varaždin ali Split, opažaš kulturo pristopa k nogometu, v resnici je na višji ravni kot pri nas.«

Pa še edini tuji trener od moštev, ki se borijo za vrh?
»In zato še pod posebnim drobnogledom. Nihče med tujimi trenerji pri nas ne pozna takšnega bremena.«


Morda le Sergej Jakirović v nogometnem Mariboru?
»To pa drži, v Mariboru je podobno okolje kot tukaj. Sem pa hvaležen vodilnim pri klubu za izjemno zaupanje in podporo, nikdar niso dvomili o meni, četudi nam ni šlo vedno, kot smo si želeli.«

Sicer je predsednik Mišković, o katerem pogosto spoštljivo govorite, svojo veliko zgodbo pri klubu začel s trenerjem Matjažem Kekom na klopi. So vam uspehi Mariborčana v Kvarnerju olajšali delo ali je to za vas posebno breme?
»Rad bi nekaj razjasnil: Matjaž ni dosegel le izjemnih rezultatov, vključno z zgodovinskim šampionskim naslovom za Rijeko, temveč je veliko prispeval tudi k organizacijski moči kluba, zavzemal se je za sodobno infrastrukturo, vrhunske razmere. Moj cilj ob prihodu na Reko ni bil tekmovati z njegovimi dosežki ali ga celo preseči, res pa je on odprl vrata slovenskim trenerjem na tujem. Tu ni ljubosumja, jaz delam strogo profesionalno, poskušam uresničevati cilje, vesel sem tudi podpore navijačev.«


Ste si kaj privoščili v tistih šestih dneh, ko ste bili prosti? Kvarner je lep ...
»Po obdobju v Domžalah sem pregorel, zašel v zdravstvene težave in dobil jasno opozorilo, da potrebujem tudi oddih. Zdaj več časa namenjam sebi, fitnesu, sprehodu, teku, dva majhna otroka imam, z družino smo v avtodomu potovali po bližnjih otokih, zbrali lepa doživetja in prijeten oddih. V primerjavi s prejšnjimi leti sem res izklopil telefon. Po navadi sem bil vedno dosegljiv, zdaj sem preprosto moral napolniti baterije.«

Družina ostaja v Celju, ne bo selitve na Reko?
Ne bo selitve, ostalo bo kot doslej. Ob koncu tedna in v počitniških dneh smo skupaj v hiši na Kantridi, blizu legendarnega reškega stadiona ob morju, drugače pa žena in otroka ostajajo v Celju.