Slovenska smučarka ima rada burjo, ker prežene oblake

Sobotna uvodna tekma sezone za smučarke najvišje ravni ohranja posebno privlačnost. Na strmi veleslalomski progi Rettenbach nad Söldnom na Tirolskem so na dlani prvi odgovori o pripravljenosti in konkurenčnosti posameznic, prav posebej pa je radovedna Andreja Slokar. Primorka iz Ajdovščine, stara 24 let, je bila odkritje naše reprezentance v prejšnji zimi, visokih ciljev za olimpijsko sezono ne skriva.

Andreja, kako se iz tekmovalnega zornega kota ozirate k prihajajočim mesecem?

»Predvsem bi si želela, da po vsem doživetem v prejšnji tekmovalni sezoni zdaj ne bi popuščala. Rada bi ostala prav takšna, kot sem, nikakor si ne želim, da bi me kaj iztirilo.«

Vas je morda med zadnjim treningom doma glede pripravljalnih načrtov iztirila znana burja?

»Veste, da mi ta prav ustreza! Burja odžene slabo vreme, ozračje se razčisti, nato posije sonce. Res pa je, da sem se zadnjič s trenerjem prav ob najmočnejšem vetru odpravila na trening s kolesom. Naša burja je posebna, so vrtinci, te kar 'zruka' malo s strani. Zelo zahtevno je bilo, ni kaj. Trpela sem, po dveh urah sem se ustavila, mučili so me krči v predelu stegna ...«

In zdaj je pred vami vaš prvi Sölden ...

»Moj cilj ni zgolj nastopiti, to ni dovolj dobro zame. Poglavitno pa je, da se umirim pred tekmo, ker je zdaj pritisk, ki sem si ga naložila, kar hud. V zadnjih dveh tednih ga nisem dobro prenašala. Želim pa se najprej osredotočiti na prvo progo, da bom hitra, in potem, da mi bo podobno šlo tudi v drugo. In ne tako kot v prejšnji zimi, ko sem bila v prvem nastopu počasnejša, potem pa sem morala to pozneje popravljati.«

Koliko časa ste po operaciji kolena, ki ste jo opravili po koncu prejšnje sezone, potrebovali za vrnitev k treningu?

»V bistvu sem en mesec po operaciji že šla smučat. Pravega oddiha sploh ni bilo. Dobro, pazila sem na koleno, se izogibala počepom, nisem obremenjevala tega dela telesa, kjer je bil poseg. Sprva sem mislila, da bo še lažje, toda kaj posebej hudega me ni doletelo. Seveda bi bilo drugače, če bi si strgala križne vezi. Pomembno pa je, da je zdaj vse v redu.«

Pa se že ozirate k olimpijskemu Pekingu?

»Že lani sem dejala, da na velikih tekmah štejejo le kolajne. Toda olimpijske igre so res še daleč. Najprej se moram zbrati za ta Sölden, nato bom začela razmišljati o paralelni tekmi na naslednji postaji, sledil bo slalom, na katerem ob tem uvodnem delu sezone še nisem startala. Je treba še veliko narediti do Pekinga, kamor bom šla po kolajno.«

Kaj pa paralelna tekma, ki ste jo omenili? Kako gledate nanjo, to je edina posamična v tej disciplini v sezoni?

»Za gledati mi ni kaj prida, za tekmovati pa je zelo zabavna. Imaš tekmico takoj zraven in te prisili, da smučaš hitreje in hitreje. Če je ne bi bilo, jaz ne bi bila tako motivirana. Po eni strani je škoda, da je le ena tekma, res pa je, da jo je težko narediti pravično. Kakšna tekmovalka se 'razbije', tu gre res za prav posebne okoliščine.«

Ste dovolj potrpežljivi v pričakovanju sezone?

»Včasih bi res naredila kaj na hitro, mi je pa jasno, da to ni mogoče. Pred desetimi dnevi sem se prvič zavedla, kakšen preskok sem naredila v prejšnji sezoni. Sem perfekcionistka, a zavedam se, da ne gre vse v hipu.«