Razbija mit o borbenih genih, meri na Pariz 2024

Slovenski boks še vedno živi od dosežkov upokojenega Dejana Zavca, toda naš najuspešnejši profesionalec ima naslednika, ki ga je že debelo prekosil v amaterskih ringih. Pri 26 letih je Pirančan Tadej Černoga z 10. mestom v eni od najzahtevnejših kategorij do 60 kg na lanskem svetovnem prvenstvu v Beogradu kot prvi Slovenec premagal dva tekmeca. Ta uspeh ga je spremenil v najmočnejšega aduta za sploh prvi slovenski nastop boksarja na olimpijskem turnirju v Parizu leta 2024.

Zbirki priznanj za minulo leto ste dodali še lokalnega za najboljšega športnika v občini Piran-Portorož. Si je spoštovanje najtežje prislužiti v domačem okolju?

»Ne vem, kako je drugje, ampak v Piranu, od koder prihajam, trenutno pa živim v Valeti nad Portorožem, nisem neznanec. Priznanja se na vsak način veselim, saj sem dobil potrditev, da sem izbral pravilno pot, da imam podporo v domačem okolju. Vrstniki, prijatelji, znanci in drugi športni navdušenci me poznajo. Iskreno so se veselili mojega uspeha v Beogradu. Tudi od drugod sem prejel veliko čestitk, tako da se ne morem pritoževati.«

Tadej Černoga pogreša več močnih sparing partnerjev. FOTO: Jure Eržen

»Ne le jaz, naš klub (Boks klub Portorož, op. p.) ima kar nekaj borcev, ki spadajo v slovenski vrh ali so celo najboljši. Smo majhni in uspešni ter razbijamo mit o tem, kdo ima prave borbene gene.«

Ustanovitelj kluba je vaš trener Nikola Juretič, predsednik kluba oče Igor. Kako močno je v vaš boksarski razvoj vpeta družina?

»Zelo in brez domače podpore na vseh ravneh ne bi šlo. Ampak klub predstavljajo tudi drugi boksarji, trudimo se, kolikor je le mogoče, in celo presegamo svoje zmogljivosti. Pomembno tudi je, da imamo podporo pri županu Đeniu Zadkoviću.«

Bi bila vaša prepoznavnost veliko večja in bi bili vseslovenski projekt za olimpijske igre, če bi izhajali iz ljubljanskega ali štajerskega kluba? Vam morda zavidajo?

»Kaj vem, med borci je čutiti podporo, vsi mi želijo le najboljše. Med seboj se spoštujemo in odlično razumemo, med klubi in trenerji pa je čutiti kanček zavisti. Če kaj pogrešam, je to tekmovalnost v najboljši, prvinski obliki.«

Ste že prejeli kakšen nasvet s palcem gor Dejana Zavca?

»Nekaj besed sva že izmenjala, a dlje kot do živijo nisva prišla.«

Je podpora krovne boksarske organizacije takšna, kot si jo želite?

»Šele pol leta deluje novo vodstvo in naredilo je nekaj pozitivnih premikov. Mislim, da je treba predsedniku dati čas. Na bolje že gre in vedno je lahko bolje. Prvi obrisi sadov dela se že kažejo, saj se mi obeta zaposlitev pri policiji.«

Boksar Tadej Černoga in trener Nikola Juretić imata visoke ambicije. FOTO: Jure Eržen

»Tudi iskanje ustreznih sparing borcev in držav, kjer bi se lahko še bolj izpopolnjeval, je del načrtov novega vodstva krovne organizacije. V nekdanji državi nimam enakovrednega tekmeca ali razmer, ki bi mi koristile. Vsaj na Balkanu jih ni, če se udeležim kampa v Srbiji, nimam koristi. Bolje je, da treniram v Sloveniji. Za silo se nekaj da narediti, v Celju je mlad fant, ki je zelo konkurenčen, a je iz težje kategorije. V bližnjem okolju se večkrat srečujem le s hrvaškimi borci ali Italijani, ki me pogosto s Hrvati vabijo v njihov pripravljalni center. Tudi v Trstu je profesionalec, s katerim se pomeriva.«

Kako potem napredovati in zakaj se splača vztrajati?

»V amaterskem boksu sta Ukrajina in Rusija vrh. Če bi želel iti v korak z nasprotniki, je tako rekoč nujno, da imaš čim več stika z njimi. To pomeni, da se udeležuješ njihovih priprav, si na različnih kampih in imaš čim več borb. Če imaš pred seboj cilj in željo, sploh ni vprašanje, ali velja vztrajati. Ne le to, odločen sem, da bom šel do konca.«

Kaj bo prinesel ta konec?

»Cilj je preboj med profesionalce, po možnosti priti v ZDA ali Anglijo, kjer je najvišja raven profesionalnega boksa. Želim biti uspešen v paradni kategoriji, v kateri je nekoč tekmoval Zavec, kraljeval pa Floyd Mayweather Jr. Začel bi v lahki kategoriji do 61 kg, kjer je po umiku najboljšega Ukrajinca Vasilija Lomačenka, tudi dvakratnega olimpijskega šampiona, zdaj prvak Avstralec George Kambosos. Boks je tudi moja življenjska izbira, želim živeti od njega in z njim zaslužiti.«

Zadnje amatersko dejanje bodo olimpijske igre. A nanje se je treba najprej uvrstiti. Kako zahtevna je kvalifikacijska pot?

»Pot v Pariz pelje prek kvalifikacij, najprej evropskih, potem še svetovnih. Pomembno bo tudi svetovno prvenstvo prihodnje leto v Uzbekistanu, saj bo uvrstitev odločala o vlogi nosilca. Vmes bom gradil tudi profesionalno kariero, saj je po novih in prilagojenih pravilih z nekaj omejitvami dovoljeno sočasno tekmovati na obeh ravneh.«