Razbite sanje o polfinalu

Obetal se je dolg dan v Stožicah z grizenjem nohtov ob pričakovanju sanjskega razpleta s polfinalom EP, toda slovenske rokometašice so takoj razblinile vse upe. Poraz proti Norveški, na kateri so pokazale, da so kos tudi najboljšim na svetu, je terjal previsok davek. Čustveno in telesno izpraznjene so doživele poraz proti Madžarski s 25:29 (14:14) ter se s po tremi zmagami in porazi poslovile od domačega eura. Presegle so najboljši rezultat za Slovenijo z EP 2004 (9. mesto), a to je bila slaba tolažba.

Kar nekaj igralk so zalile solze. Med njimi veteranko Branko Zec, za katero je bila to zadnja etapa v 18-letni reprezentančni karieri. »Ponosna sem, da sem bila del tega v slabih in dobrih časih. Stara sem in čas je za mlajše. Žal mi je, ker se poslavljamo s porazom, ampak čez nekaj časa bomo lahko ponosne na to, kar nam je uspelo,« je zmogla povedati Branka, ki je z Amro Pandžić in Majo Vojnović tvorila odlični vratarski trio.

Tudi Barbaro Lazović so premagala čustva, a še ni sprejela odločitve o morebitnem končanju ali nadaljevanju reprezentančne poti. »Razočarana sem, tudi če bi igrale tri dni, danes ne bi mogle zmagati. Takšen sodniški kriterij na domačem terenu je sramoten. Mogoče nismo pokazale prave energije v obrambi, mogoče smo bile izpraznjene po tekmi z Norveško, vendar takšnega odnosa si nismo zaslužile,« je bila Lazovićeva jezna na nemški sodnici, ki sta zares parali živce reprezentanci Dragana Adžića in 4200 navijačem.

Padec v drugem polčasu

Slovenke so začele dobro, vodile do 5:4, potem pa so se pokazale mnoge težave. Naslednje vodstvo se je zgodilo pri 20:19 v 39. minuti, nakar je sledil hud padec, delni izid 0:5 oz. 1:7 je pokopal slovenske upe na polfinale. Upanje je tlelo še pri 25:27, ko je imela Slovenija dve minuti in pol pred koncem napad, a je kmalu tudi ugasnilo. Zanimivo, da sta končnico presedeli glavni igralki na tem EP, kapetanka Ana Gros in Elizabeth Omoregie ...

»Za vse, kar je bilo dobrega na tem EP, gre zasluga fantastičnim igralkam, za vse, kar ni bilo dobro, sem kriv jaz. Morda bi res lahko prej poskusil z obrambo 5-1, morda bi res moral staviti na Lizo in Ano, a tega ne morem spremeniti,« se je s pepelom posul Adžić in se hkrati obrnil k naslednjim izzivom: »Ustvarili smo ekipo, zdaj je čas za taktično-tehnične izboljšave. Pred nami je SP, prek katerega si Slovenija lahko zagotovi nastop na OI 2024 v Parizu. To ni konec, še veliko lepega nas čaka.«