Razcvet tenisa na prelomu stoletja
Do leta 1914 se je paleta športnih dejavnosti razširila.
Odpri galerijo
Potem ko so se ob koncu 19. stoletja in do prve svetovne vojne po Sloveniji razmahnila najprej sokolska telovadna društva, potem še orli, so po prvotnem navdušenju med Slovenci nad kolesarjenjem – Klub slovenskih biciklistov Ljubljana je bil prvi slovenski športni klub, ustanovljen leta 1887 – v ospredje počasi stopali tudi drugi individualni športi. Med njimi sta bila najprej tenis in nogomet.
Tenis so v Slovenijo prinesli avstrijski častniki, saj naj bi ga že okrog leta 1880 igrali v okolici vojašnic v Ljubljani in Mariboru. Športni zgodovinarji pravijo, da so imele pomembno vlogo pri njegovem širjenju oficirske žene, saj se jim je tenis zdel odlična zabava, pri kateri so lahko tudi same sodelovale.
Ivan Tavčar ni bil zgolj pisatelj, politik in odvetnik, temveč tudi velik športni navdušenec. Bil je aktiven v Ljubljanskem sokolu, bil je predsednik Kluba slovenskih biciklistov in bil je prvi Slovenec, ki je zgradil teniško igrišče. Postavil ga je na svojem posestvu na Visokem v Poljanski dolini leta 1897. Ob prelomu stoletja so bila teniška igrišča že tudi ob boljših hotelih na Bledu, v Portorožu in Rogaški Slatini, kamor so hodili premožnejši sloji takratne družbe. Hoteli so v tistem času organizirali prve teniške turnirje. Prvi slovenski teniški klub pa je bil leta 1899 ustanovljen v Celju.
Potrebo po več športnih panogah so najprej začutili v Mariboru, kjer so 5. septembra 1900 ustanovili Športno društvo Maribor, ki je s tem postalo prvo in najstarejše športno društvo na Slovenskem. Pobuda zanj se je porajala med kolesarji, in potem ko jim je vlada dežele Štajerske v Gradcu potrdila pravila društva – poudarjeno je bilo, da mora društvo gojiti različne športne panoge –, je član lahko postal vsak, ki se je ukvarjal s športom in ki je bil doma v Mariboru.
Društveni pozdrav je bil zdravo, iz telovadnega dela društva pa se je leta 1907 razvil tudi mariborski Sokol. Med prvimi športi v ŠD Maribor so bili kegljanje, kolesarjenje, telovadba, tenis in turistični pohodi.
V Ljubljani je bil podoben klub (Ljubljanski športni klub) ustanovljen šele leta 1906, čeprav so ljubljanski Nemci istega leta kot v Mariboru Slovenci ustanovili svoj Laibacher Sport Verein.
Tako kot drugi športi je tudi nogomet v Slovenijo prišel iz tedanje prestolnice Dunaja. Sprva so ga igrali le dijaki in je bil na prelomu stoletja zelo priljubljen. Čeprav je mogoče v mnogih zapisih o zgodovini nogometa na Slovenskem zaslediti, da naj bi bil prvi nogometni klub ustanovljen leta 1909 v Ljubljani, se marsikdaj pozablja, da je bil pravzaprav ustanovljen 11. maja 1903 v Lendavi, ki je spadala pod ogrski del monarhije, pobudnik pa je bil Lendavčan Mihaly K. Hajos.
V Ljubljani pa so 1909., istega leta ko je Stanko Bloudek iz Prage v Ljubljano prinesel prve prave nogometne čevlje in usnjeno žogo, dijaki ljubljanskih srednjih šol ustanovili dijaški nogometni klub Hermes. Leta 1911 je bil ustanovljen prvi pravi nogometni klub Ilirija. Ta je zelo pospešil razvoj nogometa v Sloveniji, saj so ji sledila še druga mesta Maribor, Gorica, kjer je deloval klub Jugoslavija, Jesenice.
Ilirija je uredila igrišče v Tivoliju, a ni imela igralcev. Zato so privabili veliko igralcev iz Hermesa, ki so ga zaradi odločitve šolskih oblasti malo prej morali razpustiti. Pred prvo svetovno vojno je bil v Ljubljani poleg Ilirije ustanovljen le en resen članski klub, Slovan. Nogometno dogajanje je med vojno zamrlo in se nadaljevalo po razpadu avstro-ogrske monarhije.
Naslednjič: Prvi koraki olimpizma
Tenis so v Slovenijo prinesli avstrijski častniki, saj naj bi ga že okrog leta 1880 igrali v okolici vojašnic v Ljubljani in Mariboru. Športni zgodovinarji pravijo, da so imele pomembno vlogo pri njegovem širjenju oficirske žene, saj se jim je tenis zdel odlična zabava, pri kateri so lahko tudi same sodelovale.
Ivan Tavčar ni bil zgolj pisatelj, politik in odvetnik, temveč tudi velik športni navdušenec. Bil je aktiven v Ljubljanskem sokolu, bil je predsednik Kluba slovenskih biciklistov in bil je prvi Slovenec, ki je zgradil teniško igrišče. Postavil ga je na svojem posestvu na Visokem v Poljanski dolini leta 1897. Ob prelomu stoletja so bila teniška igrišča že tudi ob boljših hotelih na Bledu, v Portorožu in Rogaški Slatini, kamor so hodili premožnejši sloji takratne družbe. Hoteli so v tistem času organizirali prve teniške turnirje. Prvi slovenski teniški klub pa je bil leta 1899 ustanovljen v Celju.
Potrebo po več športnih panogah so najprej začutili v Mariboru, kjer so 5. septembra 1900 ustanovili Športno društvo Maribor, ki je s tem postalo prvo in najstarejše športno društvo na Slovenskem. Pobuda zanj se je porajala med kolesarji, in potem ko jim je vlada dežele Štajerske v Gradcu potrdila pravila društva – poudarjeno je bilo, da mora društvo gojiti različne športne panoge –, je član lahko postal vsak, ki se je ukvarjal s športom in ki je bil doma v Mariboru.
Društveni pozdrav je bil zdravo, iz telovadnega dela društva pa se je leta 1907 razvil tudi mariborski Sokol. Med prvimi športi v ŠD Maribor so bili kegljanje, kolesarjenje, telovadba, tenis in turistični pohodi.
V Ljubljani je bil podoben klub (Ljubljanski športni klub) ustanovljen šele leta 1906, čeprav so ljubljanski Nemci istega leta kot v Mariboru Slovenci ustanovili svoj Laibacher Sport Verein.
Nogomet
Tako kot drugi športi je tudi nogomet v Slovenijo prišel iz tedanje prestolnice Dunaja. Sprva so ga igrali le dijaki in je bil na prelomu stoletja zelo priljubljen. Čeprav je mogoče v mnogih zapisih o zgodovini nogometa na Slovenskem zaslediti, da naj bi bil prvi nogometni klub ustanovljen leta 1909 v Ljubljani, se marsikdaj pozablja, da je bil pravzaprav ustanovljen 11. maja 1903 v Lendavi, ki je spadala pod ogrski del monarhije, pobudnik pa je bil Lendavčan Mihaly K. Hajos.
V Ljubljani pa so 1909., istega leta ko je Stanko Bloudek iz Prage v Ljubljano prinesel prve prave nogometne čevlje in usnjeno žogo, dijaki ljubljanskih srednjih šol ustanovili dijaški nogometni klub Hermes. Leta 1911 je bil ustanovljen prvi pravi nogometni klub Ilirija. Ta je zelo pospešil razvoj nogometa v Sloveniji, saj so ji sledila še druga mesta Maribor, Gorica, kjer je deloval klub Jugoslavija, Jesenice.
Ilirija je uredila igrišče v Tivoliju, a ni imela igralcev. Zato so privabili veliko igralcev iz Hermesa, ki so ga zaradi odločitve šolskih oblasti malo prej morali razpustiti. Pred prvo svetovno vojno je bil v Ljubljani poleg Ilirije ustanovljen le en resen članski klub, Slovan. Nogometno dogajanje je med vojno zamrlo in se nadaljevalo po razpadu avstro-ogrske monarhije.
Naslednjič: Prvi koraki olimpizma