Redgrave: Moja hči je v prvih bojnih vrstah
Petkratni olimpijski prvak je že dve leti vodja kitajskih veslačev. Ker je sladkorni bolnik, je moral 12 tednov preživeti v samoizolaciji.
Odpri galerijo
Sir Steven Redgrave svoje bogato veslaško znanje zdaj prenaša na Kitajce. FOTO: Reuters
Petkratni olimpijski prvak sir Steven Redgrave je zaskrbljen, ker se britanska vlada tako nerodno spopada s pandemijo koronavirusa, še bolj, ker je njegova hčerka kot zdravnica v prvih bojnih vrstah v deželi, ki jo je covid-19 zelo močno prizadel. Tudi sam je kot diabetik v rizični skupini, kot direktor kitajske veslaške reprezentance dobro ve, kako so se nevidnega sovražnika lotili Azijci.
»Moja starejša hčerka Natalie je plastična kirurginja, toda morala je nazaj v bolnišnico, ker operacij ni bilo. Dela dneve in noči, stalno je v stiku z okuženimi. Stara je 28 let, zdrava je. Ko slišim, koliko je žrtev med zdravstvenim osebjem, me kar zmrazi. Skrbi me zanjo, ampak sem ponosen,« je za Guardian povedal 58-letni Redgrave, ki je zmagal na petih zaporednih olimpijskih igrah med letoma 1984 in 2000.
Legendarni veslač je vladi Borisa Johnsona očital, da je zdravstvenim delavcem zagotovila nezadostno zaščito. Hkrati meni, da je premalo ostro nastopila proti posameznikom, ki so kršili pravila karantene. V Veliki Britaniji je bil virus usoden že za več kot 32.000 ljudi, več kot v Italiji in Španiji. »Ne vem, kako lahko ministri govorijo o sproščanju ukrepov, ne razumem, zakaj se ljudje brez slabe vesti družijo na javnih mestih. Tudi nošenje obraznih mask se mi pri zdravih ljudeh ne zdi smiselno, saj blago zadržuje virus,« navaja Redgrave, čigar hčerka v londonski bolnišnici dela po tri noči zapored.
»Utrujena je, ves čas nosi plastični vizir. Vesel sem, ker je spet v bolnišnici. Tam stori več dobrega kot z lepotnimi operacijami. Seveda pa zasluži veliko manj. Vsak četrtek ploskamo zdravnikom, ampak Natalie zasluži manj kot učiteljica v osnovni šoli. Če ne bi imeli tako predanih ljudi, bi bili pogubljeni.«
Redgrave dobro pozna razmere na Kitajskem, kjer se je mudil ob izbruhu pandemije v Wuhanu. »Kitajci so tako učinkoviti v boju proti koronavirusu, ker je njihova družba zelo hierarhična. Če ti nadrejeni nekaj ukaže, ubogaš. Toda slišali smo, da so na Kitajskem močno priredili številke. Kdo ve, kakšne so v resnici,« se zdijo uradni podatki Pekinga sumljivi Redgravu, ki se je s kitajskimi veslači mudil na Portugalskem, ko je sredi marca Evropo ohromil virus. Komaj mu je uspelo priti v domači kraj Marlow.
»Tam mi je lekarnar rekel, čemu nisem šel z ekipo na Kitajsko, tam bi bil bolj varen. Toda dom je dom. Tudi moji veslači so želeli na Kitajsko, čeprav se je takrat zdelo, da je to najslabši kraj na svetu,« je povedal veliki olimpijec, ki je zaradi sladkorne bolezni še posebno previden. »Pozorno spremljam dogajanje. Opazil sem, da so diabetiki druga najbolj ogrožena skupina po številu umrlih. Upošteval sem navodilo vlade o samoizolaciji za 12 tednov. Znašel sem se v kategoriji z 80-letniki,« se je pošalil Redgrave, ki mu v osami ni bilo hudega, vajen je samotarskega življenja, dve leti je na Kitajskem živel v sobi nad čolnarno sredi ničesar: »Ljudje pravijo, tale karantena je res grozna, jaz jim rečem, dobrodošli v moj svet.«
»Moja starejša hčerka Natalie je plastična kirurginja, toda morala je nazaj v bolnišnico, ker operacij ni bilo. Dela dneve in noči, stalno je v stiku z okuženimi. Stara je 28 let, zdrava je. Ko slišim, koliko je žrtev med zdravstvenim osebjem, me kar zmrazi. Skrbi me zanjo, ampak sem ponosen,« je za Guardian povedal 58-letni Redgrave, ki je zmagal na petih zaporednih olimpijskih igrah med letoma 1984 in 2000.
Vsak četrtek ploskamo zdravstvenim delavcem, toda Natalie zasluži manj kot učiteljica v osnovni šoli.
Legendarni veslač je vladi Borisa Johnsona očital, da je zdravstvenim delavcem zagotovila nezadostno zaščito. Hkrati meni, da je premalo ostro nastopila proti posameznikom, ki so kršili pravila karantene. V Veliki Britaniji je bil virus usoden že za več kot 32.000 ljudi, več kot v Italiji in Španiji. »Ne vem, kako lahko ministri govorijo o sproščanju ukrepov, ne razumem, zakaj se ljudje brez slabe vesti družijo na javnih mestih. Tudi nošenje obraznih mask se mi pri zdravih ljudeh ne zdi smiselno, saj blago zadržuje virus,« navaja Redgrave, čigar hčerka v londonski bolnišnici dela po tri noči zapored.
»Utrujena je, ves čas nosi plastični vizir. Vesel sem, ker je spet v bolnišnici. Tam stori več dobrega kot z lepotnimi operacijami. Seveda pa zasluži veliko manj. Vsak četrtek ploskamo zdravnikom, ampak Natalie zasluži manj kot učiteljica v osnovni šoli. Če ne bi imeli tako predanih ljudi, bi bili pogubljeni.«
Dobrodošli v moj svet
Redgrave dobro pozna razmere na Kitajskem, kjer se je mudil ob izbruhu pandemije v Wuhanu. »Kitajci so tako učinkoviti v boju proti koronavirusu, ker je njihova družba zelo hierarhična. Če ti nadrejeni nekaj ukaže, ubogaš. Toda slišali smo, da so na Kitajskem močno priredili številke. Kdo ve, kakšne so v resnici,« se zdijo uradni podatki Pekinga sumljivi Redgravu, ki se je s kitajskimi veslači mudil na Portugalskem, ko je sredi marca Evropo ohromil virus. Komaj mu je uspelo priti v domači kraj Marlow.
»Tam mi je lekarnar rekel, čemu nisem šel z ekipo na Kitajsko, tam bi bil bolj varen. Toda dom je dom. Tudi moji veslači so želeli na Kitajsko, čeprav se je takrat zdelo, da je to najslabši kraj na svetu,« je povedal veliki olimpijec, ki je zaradi sladkorne bolezni še posebno previden. »Pozorno spremljam dogajanje. Opazil sem, da so diabetiki druga najbolj ogrožena skupina po številu umrlih. Upošteval sem navodilo vlade o samoizolaciji za 12 tednov. Znašel sem se v kategoriji z 80-letniki,« se je pošalil Redgrave, ki mu v osami ni bilo hudega, vajen je samotarskega življenja, dve leti je na Kitajskem živel v sobi nad čolnarno sredi ničesar: »Ljudje pravijo, tale karantena je res grozna, jaz jim rečem, dobrodošli v moj svet.«
