Rekord bi takoj zamenjal za Pariz

Odkar je častno vlogo prevzel od Vida Kavtičnika, zdaj direktorja slovenske rokometne reprezentance, je njen kapetan Jure Dolenec. Škofjeločan je s 34 leti najstarejši, s 170 nastopi najizkušenejši in s 623 goli najbolj učinkovit strelec v ekipi selektorja Uroša Zormana, ki jo že v četrtek čaka prva tekma na svetovnem prvenstvu na Poljskem in Švedskem. Uspeh bo v marsičem odvisen od forme in vodstvenih sposobnosti Dolenca.

Kaj vas še žene naprej, potem ko ste izpolnili skoraj vse cilje?

»Kar zadeva reprezentančne cilje, je prva stvar, da bi rad še enkrat igral na olimpijskih igrah. Najprej gre za nepozabne trenutke iz leta 2017, ko smo na svetovnem prvenstvu osvojili kolajno, zame je bil sprejem po tretjem mestu v Franciji veliko večje doživetje kot osvojitev lige prvakov. To je bilo največ, kar sem doživel v karieri, in rad bi še enkrat izkusil nekaj podobnega. Torej je razlog, zakaj vztrajam, čisto preprost.«

OI bodo prihodnje leto v Parizu. Francija je ob Španiji vaša druga domovina. Zagotovo bi bil nastop pod petimi krogi sanjski konec reprezentančne zgodbe, mar ne?

»Zanesljivo. Kjer koli so OI, je super biti zraven. Tokrat še toliko bolj, ker bodo blizu in v državi, ki jo dobro poznam. Tam bi bilo veliko več Slovencev kot v Braziliji.«

Do iger je še daleč, prvi korak proti Parizu pa lahko storite na Poljskem. Si je ta reprezentanca sposobna na svetovnem prvenstvu zagotoviti mesta, ki peljejo v kvalifikacije za OI?

»Gotovo bomo morali narediti korak naprej od tega, kar smo kazali v zadnjih dveh letih. Moramo vedeti, da so nas na to prvenstvo povabili, saj v kvalifikacijah proti Srbiji nismo bili dovolj dobri. Zaradi wildcarda smo padli v težko skupino (Savdska Arabija, Poljska, Francija – op. p.), tako da bo priti v četrtfinale ali zasesti 9. ali 10. mesto, ki bi verjetno še vodila v olimpijske kvalifikacije, zelo težko. Pot ne bo lahka, a če ne bi verjel, da smo sposobni, ne bi bil tu.«

Selektor Uroš Zorman je podobno kot vi znan kot domoljub. Lahko popelje to zgodbo naprej?

»Ko smo bili prvič skupaj, smo si zastavili le en cilj: da vrnemo nazaj kult reprezentance, da delujemo kot ekipa. Saj se vselej borimo, ampak včasih je slika reprezentance slabša kot v nekaterih drugih trenutkih. In takrat moraš staviti na igralce, ki pridejo z veseljem, ki ne igrajo zgolj zase, ampak za svojo državo. Vsak mora dati še več, kot je morda sposoben. Uroš je pravi, da to stori in svojo energijo prenese na igralce, ker je lahko zgled. Vedno se je odzval, pa če je bil poškodovan ali ne, utrujen ali ne. Podobno velja za Luko Žvižeja, Gorazda Škofa, Vida Kavtičnika, ki so zdaj zraven. To so ljudje, ki imajo po 200 nastopov ali več za Slovenijo, in lahko mlajšim, pa tudi nekaterim starejšim igralcem, pokažejo pot. Ker se da le na takšen način narediti dober rezultat. Slovenci nimamo 50 vrhunskih rokometašev kot velesile, moramo pa verjeti vsakega januarja, da lahko presenetimo Evropo ali svet.«

Vi ste precej blizu tem številkam. Za Zormanom, ki ima 225 nastopov, zaostajate še dobrih 70. Še bližje vam je Žvižejev rekord s 702 goloma, manjka vam jih manj kot 80. Če bo Slovenija šla v Pariz, boste verjetno številka 1 na večni lestvici ...

»Rekord takoj zamenjam za Pariz, pa četudi dajem le še en gol na tekmo. Nase nikdar nisem gledal kot na golgeterja. Seveda dosegam zadetke, ne pa ogromno. Dragan Gajić je zame tipični gol-igralec. Če ne bi bilo nekaj težav v preteklosti, bi bil danes gladko najboljši strelec.«

O vaših kolenih krožijo že miti. Koliko posegov ste že imeli?

»V bistvu je težava v tem, da v obeh kolenih na določenem delu ni več hrustanca, gre kost na kost, vaši starejši bralci gotovo razumejo, kako je s tem. Lani sem imel veliko težav, letos ne. Poleti sem bil en teden v Splitu pri nekem zdravniku, ki so mi ga priporočili. Mislim, da je pomagalo. Naj tako ostane do konca prvenstva. Nočem več biti tako slab, kot sem bil v zadnjih dveh akcijah.«

Štiri leta ste bili v Montpellierju, štiri v Barceloni, zdaj drugo sezono spet v Franciji pri Limogesu. Kaj je za vas druga domovina?

»Dobro vprašanje. Na nobeno od teh držav ne gledam kot na drugo domovino. Trenutno sem v Franciji, a sem se najbolje počutil v Barceloni. Od mladih let sem bil navezan nanjo prek nogometnega kluba. Če bi moral izbrati, bi rekel Barcelona. Niti ne Španija, bolj Katalonija.«

Je Lionel Messi najboljši nogometaš na svetu?

»Zame je bil že pred svetovnim prvenstvom. Najboljši, kar sem jih videl. Težke so primerjave med rodovi. Peleja nisem videl igrati, tudi Maradono le na posnetkih.«

V domači Škofji Loki imate rokometno akademijo. Kje se vidite po koncu kariere?

»Ostal bi rad v rokometu, a mogoče raje v kakšni drugi funkciji. Želim si bolj normalno življenje, v katerem bi imel več časa za družino. Če bi bil trener, bi hotel biti najboljši. To pa spet pomeni potepanje po Evropi, mogoče še več selitev. Rad bi še odigral par sezon, če bo koleno zdržalo. Nisem še veliko razmišljal, kaj bo potem. Žal nisem v nogometu, da bi imel zagotovljeno eksistenco. Nekaj bo treba početi. Z veseljem bi pomagal škofjeloškemu in slovenskemu rokometu, a le s projektom, ki bi me zanimal.«

Boste pa živeli v Sloveniji?

»Škofja Loka, tudi Saša je od tam. To je naš dom.«

Kako sta devetletni Mark in petletni Luka? Koliko jezikov govorita?

»Mark govori špansko in francosko, kot da sta materna jezika. Luka malo manj, a razume vse. Prek šole se bosta naučila tudi angleško. Znanje jezikov je neprecenljivo bogastvo za življenje. Bo pa prišel čas za malce več stabilnosti. Sinovoma privoščim normalno najstniško odraščanje.«