HOKEJ
Risi nared za veliko vrnitev
Kakšen je položaj slovenske hokejske reprezentance po tivolskem turnirju? Pičlo število dvoran in ozka baza, toda ekipa Matjaža Kopitarja ima visoke cilje.
Odpri galerijo
Selektor Matjaž Kopitar gre z risi na veliko hokejsko pojedino. FOTO: Jože Suhadolnik
Zgodba o slovenskem hokeju je posebna. Tako kot tudi o športu in pisani paleti uspešnih akterjev, da nam jo zavidajo v marsikaterem večjem in bogatejšem okolju. Toda ta utrip z ledenih ploskev v izvedbi risov, ki so kot ti spet vrnjeni čudoviti prebivalci v naš gozdni svet majhni, a nevarni, posebej preseneča.
V treh desetletjih se glede bornega števila lednih dvoran ni spremenilo nič, niti prenovljena Tivoli in Podmežakla še vedno nimata rezervne ploskve za trening in lažje časovno razporejanje delovanja vseh selekcij. V zadnjih letih nismo imeli moštva v najvišjem regionalnem tekmovanju, poslej bomo imeli eno, toda to že zdaj ne more vštric z večino tekmecev po proračunu. Reprezentanca? Selektor Matjaž Kopitar ne more načrtovati resnih skupnih priprav, dokler svoje klubske sezone ne sklenejo državni prvaki z Jesenic in zmagovalci alpske lige iz Ljubljane.
Že pri Avstrijcih je drugače, pri Čehih, Slovakih, Nemcih in drugih toliko bolj: izbrana vrsta se pripravlja en mesec, moštvo se dopolnjuje, slabši igralci – sploh hvaležni za ponujeno priložnost – sredi priprav odhajajo domov. Tu pa izbire ni! Baza je ozka, toda sodeč po dogajanju v zadnjem turnirju na tivolskem ledu tudi brez nekaterih pomembnih asov iz tujine povsem spodobna. Predvsem značajsko brlog risov ohranja svojo nepopustljivost, izjemen skupinski duh, spoštovanje do hierarhije, a obenem nesebično medsebojno pomoč.
Slovenija je pod Kopitarjevim vodstvom doživljala marsikaj: med drugim sanjsko prvo uvrstitev na olimpijski turnir in nastop v četrtfinalu, toda leto pozneje tudi slovo od elite, čeprav sta prav na tistem prvenstvu na Češkem igrala takrat že dvakratni prvak NHL Anže Kopitar in najbolj cenjeni slovenski hokejist v Evropi Jan Muršak.
Omenjeni selektor se je za štiri leta umaknil od reprezentance, se nekaterim podrobnostim te hitre igre posvetil še bolj vneto kot dotlej, pa se jeseni 2019 kot rešilna vrv za hokejsko zvezo na potapljajoči se ladji vrnil. Ambiciozen kot vedno – in spet s pravo mero avtoritete in spoštovanja do vseh na seznamu. Dobra volja je bila na petkov večer ob pogledu na pet zmag v petih tekmah navzoča v tivolski dvorani in nato pred njo.
Še lepše bi bilo, ko ne bi šlo za nadomestni turnir, temveč za pravo prvenstvo skupine B. Toda risi so se spet pobrali iz brezna in očitno bodo vnovič napadli plen. Najprej poleti na poti k olimpijskemu Pekingu, nato prihodnjo pomlad, da se končno vrnejo v znano družbo najboljših na svetu.
V treh desetletjih se glede bornega števila lednih dvoran ni spremenilo nič, niti prenovljena Tivoli in Podmežakla še vedno nimata rezervne ploskve za trening in lažje časovno razporejanje delovanja vseh selekcij. V zadnjih letih nismo imeli moštva v najvišjem regionalnem tekmovanju, poslej bomo imeli eno, toda to že zdaj ne more vštric z večino tekmecev po proračunu. Reprezentanca? Selektor Matjaž Kopitar ne more načrtovati resnih skupnih priprav, dokler svoje klubske sezone ne sklenejo državni prvaki z Jesenic in zmagovalci alpske lige iz Ljubljane.
Že pri Avstrijcih je drugače, pri Čehih, Slovakih, Nemcih in drugih toliko bolj: izbrana vrsta se pripravlja en mesec, moštvo se dopolnjuje, slabši igralci – sploh hvaležni za ponujeno priložnost – sredi priprav odhajajo domov. Tu pa izbire ni! Baza je ozka, toda sodeč po dogajanju v zadnjem turnirju na tivolskem ledu tudi brez nekaterih pomembnih asov iz tujine povsem spodobna. Predvsem značajsko brlog risov ohranja svojo nepopustljivost, izjemen skupinski duh, spoštovanje do hierarhije, a obenem nesebično medsebojno pomoč.
Rešilna vrv
Slovenija je pod Kopitarjevim vodstvom doživljala marsikaj: med drugim sanjsko prvo uvrstitev na olimpijski turnir in nastop v četrtfinalu, toda leto pozneje tudi slovo od elite, čeprav sta prav na tistem prvenstvu na Češkem igrala takrat že dvakratni prvak NHL Anže Kopitar in najbolj cenjeni slovenski hokejist v Evropi Jan Muršak.
Omenjeni selektor se je za štiri leta umaknil od reprezentance, se nekaterim podrobnostim te hitre igre posvetil še bolj vneto kot dotlej, pa se jeseni 2019 kot rešilna vrv za hokejsko zvezo na potapljajoči se ladji vrnil. Ambiciozen kot vedno – in spet s pravo mero avtoritete in spoštovanja do vseh na seznamu. Dobra volja je bila na petkov večer ob pogledu na pet zmag v petih tekmah navzoča v tivolski dvorani in nato pred njo.
Še lepše bi bilo, ko ne bi šlo za nadomestni turnir, temveč za pravo prvenstvo skupine B. Toda risi so se spet pobrali iz brezna in očitno bodo vnovič napadli plen. Najprej poleti na poti k olimpijskemu Pekingu, nato prihodnjo pomlad, da se končno vrnejo v znano družbo najboljših na svetu.
