Risi v domu azijskega snežnega leoparda

NURSULTAN – Sanje prirediteljev svetovnega prvenstva drugega razreda na hokejskem zemljevidu so jasne: domači Kazahstan vrniti v med elito, nato pa jo nekoč gostiti prav tu. Za Nursultan, ki ga po širnem svetu še naprej poznajo bolj kot Astano, je to tekmovanje odskočna deska za še večje spektakle, a hkrati poseben izziv tudi za naše rise, ki si želijo novo poglavje v družbi najboljših. Slovenija je nazadnje nastopila med elito pred dvema letoma v Parizu, takrat za uvod osvojila točko proti favorizirani Švici, a se v nadaljevanju sesula in padla v drugi razred. Med druščino z oznako B je nato nastopila lani v Budimpešti, tam ugnala gostitelje in Kazahstance, a nepričakovano ji je spodrsnilo z Britanci in Poljaki, ob koncu pa še v derbiju z zahodnimi sosedi, zato s podvigom ni bilo nič. In tako tudi ne z odhodom v Bratislavo ali Košice – v dveh največjih slovaških mestih se bo namreč 10. maja začelo letošnje prvenstvo najvišjega razreda, ki bo po zadnjih napovedih zelo močno. Tudi v navzočnosti takšnih asov, kot sta Rus Aleksander Ovečkin in švedski vratar Henrik Lundqvist. Ni si težko predstavljati, da bo že tako hokejsko povsem zaprisežena dežela pod Tatrami dobra dva tedna živela s polno paro v ritmu palice in ploščka, iz zornega kota slovenskih privržencev je izjemna škoda, da naših risov tam ne bo. A zdaj bodo pač grizli v Kazahstanu, kamor se je zaradi oddaljenosti in krepko višjih potovalnih stroškov odpravila le peščica najzvestejših slovenskih hokejskih zanesenjakov. Ti bodo od današnjega popoldneva, ko se bodo izbranci selektorja Iva Jana pomerili prav z domačo izbrano vrsto (16.00), stiskali pesti za Anžeta Kopitarja in soigralce. Omenjeni hokejist je udarni zvezdnik tekmovanja – podobno kot bo Ovečkin na Slovaškem –, srečali smo ga pred včerajšnjim sklepnim treningom in takrat uradnim fotografiranjem za prvenstvo, bil je dobre volje in takrat tudi že spočit. Seveda je iz dolge severnoameriške sezone vajen poletov, a ta na prizorišče letošnjega SP skupine B mu bo ostal v spominu po prihodu sredi noči, potem ko je bilo treba po prvem poletu med Ljubljano in Istanbulom v Turčiji čakati več kot šest ur na povezavo do Nursultana.

Vstopnice za dva evra

Toda Kopitar je hkrati navdušen nad dvorano, ta z 12.000 sedeži ohranja ugled ene od najlepših v prostoru nekdanje Sovjetske zveze. Nekateri si celo mislijo, da bi ji lahko pripadla kar št. 1, podobno razmišljata tako Klemen Mohorič, ki je opravljal doslej naloge trenerja vratarjev že pri štirih različnih klubih v KHL, kot tudi naš odlični napadalec Robert Sabolič, zdaj tudi edini slovenski hokejist v tem razširjenem ruskem prvenstvu. Klub Barys iz Astane, ki ima v svojem znamenju azijskega snežnega leoparda, je edini kazahstanski v KHL, je jedro reprezentance: potem ko je selektor Andrej Skabelka v včerajšnjem popoldnevu le objavil v tukajšnji javnosti nestrpno pričakovan seznam za SP, je bilo na njem kar 15 hokejistov omenjenega moštva, med njimi tudi nekaj naturaliziranih s koreninami iz Severne Amerike. Toda tudi v domačem taboru spoštujejo Slovenijo, pri kateri seveda predvsem omenjajo našega kralja iz Los Angelesa. »Z njim je ta reprezentanca za razred boljša, kot bi bila sicer,« smo slišali od poznavalcev pred dvorano, ki so kupovali vstopnice za le dva evra. V tej deželi, ki se kot mnoge v tem delu sveta, močno razvija, očitno načelo kruha in iger še vedno velja. Obisk športnih prireditev – ob hokeju so tu najbolj priljubljeni nogomet, boks in kolesarstvo – je treba omogočiti množicam.