Robert Beguš: Ta dekleta lahko splezajo tudi na Olimp
Leto 2004 je bilo z zlatimi črkami zapisano v zgodovino slovenskega rokometa in letos praznuje polnoletnost. Moška reprezentanca je osvojila srebrno kolajno na domačem evropskem prvenstvu, Celje Pivovarna Laško je osvojilo ligo prvakov, nazadnje je ženska reprezentanca z 9. mestom na Madžarskem dosegla najvišjo uvrstitev na EP. Zdajšnji rod Slovenk bo želel na domačem euru prekositi uspeh zasedbe Roberta Beguša, ki verjame, da se bo to tudi zgodilo.
Letošnje 15. prvenstvo stare celine ne prinaša le kolajn, temveč tudi vpliva na tri naslednja tekmovanja. Prvakinje se bodo uvrstile na OI v Parizu, tri najboljše reprezentance bodo poleg treh gostiteljic, Danske, Švedske in Norveške, uvrščene na SP 2023, kar pomeni, da bi lahko teoretično na mundial peljalo tudi šesto mesto na tem EP. Zadnji dan prvenstva v Ljubljani bo tudi žreb kvalifikacijskih parov za SP 2023, ki bo glavno sito za Pariz 2024, kar je glavni cilj mandata slovenskega selektorja Dragana Adžića. Zlata reprezentanca iz Slovenije pa bo tudi uvrščena na naslednji euro, ki ga bodo leta 2024 gostile Avstrija, Madžarska in Švica.
Pred Slovenkami so torej veliki izzivi in Beguš, ki je z rodom, v katerem so bile glavne igralke Nataša Derepasko, Anja Frešer, Tanja Oder, Olga Čečkova, Špela Cerar, Tanja Dajčman, Silvana Ilić, Sergeja Stefanišin ..., postavil visoko letvico. Nasledil je Marto Bon, ki je leto prej Slovenke popeljala do 8. mesta na SP na Hrvaškem. V tistem času se je iskrila želja, da bi Slovenke kot prva ženska reprezentanca nastopile na OI, vendar je pozneje ugasnila, najvišji rezultat v zadnjih 18 letih je bilo 13. mesto na EP 2018. Kdo ve, morda je tisti generaciji, v kateri je bila tudi Deja Doler, zdaj Ivanović, za zares velik uspeh manjkalo prav domače tekmovanje. Zgodbo je končala leta 2005 s 14. mestom na SP v Rusiji. Zatem Slovenk ni bilo na SP kar 12 let, ko se je začela krivulja spet vzpenjati z Urošem Bregarjem.
Glavna razlika: daljša klop
Težko je primerjati ekipo iz leta 2004 in 2022, a Beguš, ki se je po vodenju Krima, kjer je nasledil mentorja Toneta Tislja, podal v moški rokomet (Loka, Ribnica), ugotavlja pomembno razliko. »Glavna razlika je v tem, da ima ta reprezentanca daljšo klop. Mi smo denimo imeli na desnem krilu Čečkovo, ki je letnik 1972, in Neli Irman, ki je bila rojena leta 1986. Vmes je zevala generacijska luknja. V preteklosti nas je drago stala ravno kratka klop, vedno smo začeli dobro in potem padali. Zdaj je Slovenija malenkost tanjša na krilih, kjer nima dveh enakovrednih igralk. A v zunanji liniji, na mestu krožne napadalke in v vratih je močnejša, dovolj je tudi igralk za rotacijo. Izpostavil bi še, da nobena reprezentanca na svetu nima takšnega izbora visokih levorokih igralk kot Slovenija z Ano Gros, Barbaro Lazović in Aljo Varagić,« pravi Beguš, ki je imel karakterno močne igralke, vendar takšne vodje, kot je Ana Gros, pač ne. »Deja je bila 'liderka' in bilo jih je še par, toda Ana je ob tem tudi najboljša strelka.«
Beguš si obeta dober rezultat na tem euru. »Upam in verjamem, da bodo dekleta izboljšala naš rezultat, lahko bi bili vsi zelo zadovoljni, če bi prišle med pet,« je dejal trener, ki se mu sanje o rokometnem Olimpu niso uresničile: »Verjeli smo, da nam bo uspelo, ker takrat si moral biti med pet, da si prišel na OI. Malo nam je zmanjkalo. Če bi imeli tekmovanje doma, bi se mogoče izšlo, tako kot se je fantom. Držim pesti, da zdajšnji rod dočaka tudi to.«
