Robert Hrgota: Brez Laniška ekipa ne bi bila tako močna

Robertu Hrgoti, glavnemu trenerju slovenske moške reprezentance v smučarskih skokih, se je v kitajskem večeru pri 25 stopinjah pod ničlo odvalila skala od srca. Dobro se zaveda, kako priljubljeni so doma skoki, in posledica je pritisk zaradi visokih pričakovanj.

Eno leto pred nordijskim SP v Planici je naša ekipa na olimpijski skakalnici nalogo opravila z visoko oceno, pika na i lepemu tednu je bilo moštveno 2. mesto, ki bo med stroko ostalo še posebno cenjeno. Potrjuje, da je baza reprezentance na izjemni ravni.

Dneve slovenskih skokov na Kitajskem ste torej sklenili v pravem slogu.

»Drži, ta končnica, če tako označimo naš zadnji dan, je bila res lepa, osvojili smo novo kolajno.«

Sicer trenerji pogosto omenjate ekipne tekme kot tiste, ki ohranjajo poseben pomen. Je to še vedno tako?

»Drži, ni kaj. Zelo smo veseli, ko se na koncu vse razplete s potrditvijo lastnih želja in tudi pričakovanj. Veste, kako je to: želiš, upaš, tudi pričakuješ in na koncu dočakaš največje zadovoljstvo. Zdi se mi, da je v športu pogosto več razočaranja kot veselih trenutkov. Ekipna tekma pa je za trenerja pravi finale. Če dobiš kolajno, veš, da si dobro delal tako v ekipi A kot tudi v tisti z oznako B.«

Toda na Kitajsko ste pripotovali z visokimi pričakovanji, kajne?

»Ne skrivam, za cilj smo si začrtali tri kolajne, dve ekipni in eno posamično, pol točke nas je ločilo od slednje, kar je skoraj že kičasto. Ni kaj, zadovoljni zapuščamo olimpijske igre.«

Zaradi visoko postavljenih letvic vam ni bilo lahko. Kako pa je bilo za konec tekmovati v mrazu in tudi vetrovnih sunkih, kar je posebno na moštveni tekmi izkusil Timi Zajc?

»Zelo lepo je, ko po tekmi rečeš, da imaš smolo, pa si vseeno drugi. Pomislite, imeli bi malo več sreče, in bi postali prvič doslej moštveni olimpijski prvaki! Toda zaradi teh muhastih vremenskih razmer na prizorišču je srebro, ki smo ga osvojili, zame kot zlato. Kapo dol vsem fantom, predvsem pa Timiju, ki je v res močnem vetru naredil dva lepa skoka. Takrat smo ju najbolj potrebovali. Pa tudi Peter Prevc je kot zadnji na vrhu skakalnice brezhibno opravil nalogo, ko je bilo to najpomembnejše.«

Pa vas je bilo strah, ko fantom v poskusni seriji še zdaleč ni šlo tako kot v prejšnjih dneh?

»Tam morda res ni kazalo spodbudno, imeli smo celo še več smole kot na tekmi. A še dobro, da imamo poskusne serije, precej pomembneje je, kar se zgodi pozneje. Obenem smo vedeli, da bodo razmere zahtevne, a tako kot že vso sezono govorimo, s stvarmi, na katere ne moremo vplivati, se ne obremenjujemo. Pozornost usmerjamo v tisto, kar lahko storimo. Seveda pa mi je po vsem skupaj odleglo, priznam.«

Pričakovali bi slavje, toda čas pandemije je pač krojil tudi te olimpijske igre po svoje ...

»Sreda po tekmi je bila naš dan oddiha, čas za veselje in tudi, da zberemo misli po vsem adrenalinu. Tudi na razglasitvi je bilo seveda lepo, četrtek prinaša našo vrnitev domov. Čestital bi vsem petim fantom, kajti če tu ne bi bilo Anžeta Laniška, ekipa ne bi bila tako močna. Vnovič bom potrdil, da celota dela ekipo, od strokovnega vodstva do vseh sodelujočih. Fantje so spodbujali drug drugega.«

Seveda pa so štiri kolajne, kar postavlja slovensko reprezentanco v smučarskih skokih tu v Zhangjiakouu prav na vrh, imenitna napoved v letu pred svetovnim prvenstvom v Planici, kajne?

»Res! Pomislite, koliko to pomeni za svetovno prvenstvo v domačem okolju. Dobro, zdaj moramo spraviti sezono do konca, visoke cilje bomo imeli tudi na svetovnem prvenstvu v poletih, je pa počasi že treba razmišljati o izzivu naslednje zime.«