Roberta Kranjca po uporabi kar odvrgli

PLANICA – Čeprav so ga vodilni možje v slovenski skakalni reprezentanci – kot je sam dejal – že bolj ali manj odpisali, je bil Robert Kranjec z 10. mestom naš najvišje uvrščeni mož na petkovi tekmi v Planici, dan za tem pa je na ekipni preizkušnji prispeval drugo največje število točk k tretjemu mestu Slovenije. V novinarskem središču se je 36-letni Kranjčan razgovoril o svoji težki vrnitvi med najboljše in velikem razočaranju nad strokovnim vodstvom z glavnim trenerjem Goranom Janusom na čelu.

V Planici ste spet poleteli po dolgih dveh letih. Ali bi lahko potegnili kakšne vzporednice s prvimi nastopi na velikanki na začetku kariere?

»Bilo je zelo podobno, ker nisem vedel, kaj lahko pričakujem, ker že kar nekaj časa nisem bil v svetovnem pokalu. Malce sem bil pod pritiskom, ker sem hotel v prvi vrsti sebi, pa tudi drugim, dokazati, da še zmeraj znam skakati oziroma leteti. Morda bi se lahko odvilo drugače, če bi že prej dobil kakšno priložnost za nastop na letalnici. A če potegnem črto, sem lahko zelo zadovoljen. V zraku sem izjemno užival in vsi poleti so bili zelo dobri. Malo mi je žal le finalnega na moštveni tekmi, pri katerem sem preveč čakal na rob odskočne mize in so mi noge malo ušle, zaradi česar sem izgubil zagotovo deset metrov. Če bi imel boljšo formo in za seboj več (uspešnih) tekem, bi bilo lahko še bolje.«

Ste presenetili tudi sebe?

»Vsakdo, ki pride sem, si želi leteti daleč, vprašanje pa je, ali svoje želje tudi uresniči. Glede na to, kako sem pri prvem poletu še tipal, sem zelo zadovoljen s sabo oziroma s tem, kako zelo sem napredoval. Zaključil sem super in zelo sem vesel stopničk na ekipni preizkušnji, med katero smo bili že četrti, tako da je bilo napeto.«

Kaj ste se naučili iz sezone?

»Kar sem doživel med njo, nisem še nikoli. Med uspešnimi zimami se posamezne stvari zakrijejo, šele ko se znajdeš v težkem položaju, spoznaš, kakšni so v resnici določeni ljudje, in nad njimi sem res globoko razočaran. Kot sem že rekel, sem pred novim letom ostal doma brez kakršnih koli načrtov. Nihče mi ni ničesar povedal, ne tega, kaj moram delati, niti tega, kam bom šel, ničesar. Ker nisem vedel, na koga naj se obrnem, sem prosil celo trenerja ženske reprezentance Staneta Baloha in Primoža Peterko, da sem se pridružil njihovemu treningu. Tako ali tako pa je bilo tedaj popolnoma nesmiselno, da sem sploh treniral, saj z mislimi nisem bil pri skokih, ker sem bil tako zelo razočaran. Taval sem v temi, hodil na tekme celinskega pokala, ki so še precej kavbojske, in nisem vedel, ali se bom sploh še vrnil med elito. To je bila ena sama borba, ki se je izšla res dobro, ker se nikoli nisem vdal. Izkušnja je bila zelo dobra, upam, da mi nikoli več ne bo treba iti skozi kaj podobnega. Takšne stvari se na naši ravni ne bi smele dogajati.«

Kaj so vam po zadnji tekmi rekli trenerji?

»Kateri?«

Glavni.

»Goran Janus mi je čestital, sam pa sem se mu zahvalil, ker me je uvrstil v ekipo. Čestital mi je tudi Jani Grilc, to je bila vsa komunikacija. Tudi sicer se samo pozdravljamo.«

Ali niste pričakovali, da boste nastopili na moštveni tekmi?

»Ne, bil sem res presenečen, da sem dobil priložnost. Je pa doma najlepše nastopati, to je naša edina preizkušnja na domačih tleh. Nemci imajo osem tekem, mi le en vikend.«

Kako boste zgodbo peljali naprej?

»Medtem sem postal član reprezentance B in moram reči, da mi je všeč načrt, ki smo ga v grobem sestavili s trenerjema Igorjem Medvedom in Juretom Šinkovcem. Vztrajal bi vsaj še eno sezono, upam, da mi bodo pokrovitelji še zmeraj stali ob strani, kar bi mi pomenilo ogromno. Vesel sem, da ostajam zaposlen v policiji. Ko enkrat tega ne bo več, bo pa težko.«

Boste šli po poti Noriakija Kasaija, ki namerava skakati še deset let?

»Ne. Kdo ve, morda bom pa prihodnje leto zmag(ov)al. Dokler bom užival, bom še skakal, decembra, januarja pa ni veliko manjkalo, da bi končal kariero.«

Zakaj vam ni šlo tako, kot ste si zamislili?

»Menim, da bi me morali – ker sem zaradi dolgega okrevanja po operaciji kolena izpustil celotno prejšnjo sezono – obravnavati drugače in mi prilagoditi priprave. Ker sem pridobil preveč mišične mase, sem moral hujšati, zaradi česar takratni treningi niso imeli pravega učinka. Kljub temu sem poleti skakal na precej visoki ravni, potem pa sem na tem tudi ostal. Ni šlo več ne navzgor niti navzdol. Ko so se začele tekme za svetovni pokal, pa sem bil že povsem izpraznjen.«

Kakšni so vaši načrti po Planici?

»Najprej si bom vzel teden prosto, potem se bo najbrž že vedelo, kaj in kako. Čeprav sem vajen trenirati sam, je vseeno bolje, če si pod okriljem nekoga, ki te usmerja. Čim prej bi si rad ustvaril določeno bazo telesne pripravljenosti, potem pa si bom maja privoščil 16-dnevni oddih.«

Kako ste se počutili v reprezentanci B?

»V redu. Z vsemi fanti se dobro razumem. Ko sem prišel v ekipo B, je Rok Justin rekel: 'Končno se bomo spet smejali.' Na tokratni predstavitvi reprezentance pa sem poskrbel za nov hec, ko sem pripravil Žigo Jelarja, da je zaigral na harmoniko.«

Koga vidite na čelu trenerske ekipe? Kakšen je vaš predlog?

»Nimam ga. O tem morajo odločiti drugi, tisti, ki so za to plačani. Zame je pomembno predvsem, da je zame poskrbljeno enako – ne glede na to, ali letim proti dnu doskočišča ali pa pristanem na puklu. In ne da se me po uporabi odvrže, kot sem imel v minulih mesecih pogosto občutek.«