Rodman: Čas je za domačo zmago proti Olimpiji!
Športni direktor jeseniških hokejistov si želi več pozitivne energije Maja in junija se noče več spraševati, kako bo z naslednjo sezono.
Odpri galerijo
Marcel Rodman se še uči in analizira, na kateri ravni deluje klub. FOTO: Mavric Pivk
Hokejisti moštva SIJ Acroni Jesenice so se z izjemnim nizom zmag uvrstili v končnico alpske lige in se okrepili tudi v pisarni, saj se je v domače okolje vrnil Marcel Rodman, eden od vodilnih hokejistov v samostojni Sloveniji. Zdaj je športni direktor. Veseli se današnje tekme z Asiagom (18.00) in ponedeljkovega derbija z Olimpijo (20.00).
Kakšna je vaša vloga pri jeseniškem klubu?
»Učim se in analiziram, na kateri ravni deluje klub. Poskušam razbremeniti predsednika Anžeta Pogačarja, ki šest let v pisarni opravlja vse naloge od a do ž. Klub kliče po reorganizaciji, novem načinu delovanja, kulturi razmišljanja, prepoznavnosti v lokalnem okolju, seveda tudi širše.«
Kaj pa športne ambicije?
»Poskusili bomo v najboljši možni luči skleniti sezono, resno sem se lotil spoznavanja podrobnosti alpske lige, bil sem že na sestanku klubov, se soočal z različnimi interesi tako pri Avstrijcih kot Italijanih.«
Jesenice pogrešajo ligo EBEL od pomladi 2012, pet let pozneje se je od tekmovanja poslovila še Olimpija. Kako resno se spogledujete z možnostjo vrnitve v tekmovanje?
»Zdaj denarno ne moremo dohiteti ravni lige EBEL. Seveda to ostaja naša želja, dobro se zavedam, da bi bila naša podoba v javnosti pri priči drugačna. Pogosteje bi bili v medijih, spet bi obudili zanimanje navijačev iz različnih slovenskih regij. Jasno pa je, da bi bilo to tekmovanje zares odmevno, če bi v njem hkrati nastopala oba vodilna slovenska kluba.«
Koliko bi moral znašati proračun Jesenic v ligi EBEL?
»Z zneskom, nižjim od 1,2 milijona evrov na sezono, bi bili težko konkurenčni. Kajpak bi lahko sestavili moštvo tudi za manj denarja, a ne verjamem, da bi se lahko borili za končnico. In potem bi se spet spraševali o smiselnosti nastopanja v tekmovanju, v katerem bi taborili v spodnjem domu.«
Kaj še pogrešate na Jesenicah?
»Predvsem me moti negativna energija, ki se že dolgo kopiči okrog kluba. Nikomur, ki imamo ta šport radi, ne more biti vseeno, predvsem pa nočem razmišljati, da česa ni mogoče storiti. Vse je mogoče. Seveda v realnih in uresničljivih mejah. Morali bi se truditi povečati našo bazo igralcev in tudi vseh tistih, ki nas spremljajo. Ob boljših razmerah bomo bližje medijem in pokroviteljem, trdnejši bo temelj za kakovostnejši hokej, ki si ga pri klubu tako želimo.«
Kako ocenjujete doslej videno na ledu?
»Moštvo še spoznavam. Hokejska igra je živa reč, ne moreš je kar čez noč zakoličiti in ji dati čvrsto oceno. Opažam zavzetost vseh, vključno s trenerjem Mitjo Šivicem, precej pa je tudi nihanja v igri in zato izgubljenih točk. Želim si, da bi napredovali ter da se maja in junija ne bi več spraševali, kako bo z naslednjo sezono, temveč bi imeli temelje že postavljene.«
Na vrsti sta zanimiva večera v Podmežakli, zlasti ponedeljkov z Olimpijo med vašimi privrženci vzbuja posebna čustva, tudi ob spominu na boleč decembrski poraz na Jesenicah z 0:7.
»Na srečo tiste tekme nisem videl. Takšen poraz seveda boli, jasno, da vsi na Jesenicah v pričakovanju ponedeljka razmišljamo, da je končno nastopil trenutek za domačo zmago!«
Kakšna je vaša vloga pri jeseniškem klubu?
»Učim se in analiziram, na kateri ravni deluje klub. Poskušam razbremeniti predsednika Anžeta Pogačarja, ki šest let v pisarni opravlja vse naloge od a do ž. Klub kliče po reorganizaciji, novem načinu delovanja, kulturi razmišljanja, prepoznavnosti v lokalnem okolju, seveda tudi širše.«
Kaj pa športne ambicije?
»Poskusili bomo v najboljši možni luči skleniti sezono, resno sem se lotil spoznavanja podrobnosti alpske lige, bil sem že na sestanku klubov, se soočal z različnimi interesi tako pri Avstrijcih kot Italijanih.«
Jesenice pogrešajo ligo EBEL od pomladi 2012, pet let pozneje se je od tekmovanja poslovila še Olimpija. Kako resno se spogledujete z možnostjo vrnitve v tekmovanje?
»Zdaj denarno ne moremo dohiteti ravni lige EBEL. Seveda to ostaja naša želja, dobro se zavedam, da bi bila naša podoba v javnosti pri priči drugačna. Pogosteje bi bili v medijih, spet bi obudili zanimanje navijačev iz različnih slovenskih regij. Jasno pa je, da bi bilo to tekmovanje zares odmevno, če bi v njem hkrati nastopala oba vodilna slovenska kluba.«
Koliko bi moral znašati proračun Jesenic v ligi EBEL?
»Z zneskom, nižjim od 1,2 milijona evrov na sezono, bi bili težko konkurenčni. Kajpak bi lahko sestavili moštvo tudi za manj denarja, a ne verjamem, da bi se lahko borili za končnico. In potem bi se spet spraševali o smiselnosti nastopanja v tekmovanju, v katerem bi taborili v spodnjem domu.«
Kaj še pogrešate na Jesenicah?
»Predvsem me moti negativna energija, ki se že dolgo kopiči okrog kluba. Nikomur, ki imamo ta šport radi, ne more biti vseeno, predvsem pa nočem razmišljati, da česa ni mogoče storiti. Vse je mogoče. Seveda v realnih in uresničljivih mejah. Morali bi se truditi povečati našo bazo igralcev in tudi vseh tistih, ki nas spremljajo. Ob boljših razmerah bomo bližje medijem in pokroviteljem, trdnejši bo temelj za kakovostnejši hokej, ki si ga pri klubu tako želimo.«
Kako ocenjujete doslej videno na ledu?
»Moštvo še spoznavam. Hokejska igra je živa reč, ne moreš je kar čez noč zakoličiti in ji dati čvrsto oceno. Opažam zavzetost vseh, vključno s trenerjem Mitjo Šivicem, precej pa je tudi nihanja v igri in zato izgubljenih točk. Želim si, da bi napredovali ter da se maja in junija ne bi več spraševali, kako bo z naslednjo sezono, temveč bi imeli temelje že postavljene.«
Na vrsti sta zanimiva večera v Podmežakli, zlasti ponedeljkov z Olimpijo med vašimi privrženci vzbuja posebna čustva, tudi ob spominu na boleč decembrski poraz na Jesenicah z 0:7.
»Na srečo tiste tekme nisem videl. Takšen poraz seveda boli, jasno, da vsi na Jesenicah v pričakovanju ponedeljka razmišljamo, da je končno nastopil trenutek za domačo zmago!«
