Roglič pol leta razmišljal le o Svetih Višarjah

Pred Kolosejem so se za zadnjo etapno zmago na 106. Giru pomerili največji gladiatorji med kolesarji sprinterji in kot se za veličastno kuliso spodobi, je zmagal največji med njimi, Mark Cavendish, ki je slavil 162. zmago v karieri. Kljub temu je bil triumfator rimskega večera Primož Roglič, prvi slovenski zmagovalec dirke po Italiji.

In kakšno kuliso je imel šele on na dan, ko je padla odločitev o nosilcu rožnate majice! Na Svetih Višarjah so v soboto vihrale malodane le slovenske zastave in med njimi se je Roglič prebil do zmage v 20. etapi in tudi v skupnem seštevku, svojih 73. in 74. v karieri. Na brutalno strmem vzponu k svetišču treh narodov je moral nadoknaditi 26 sekund za dotlej vodilnim Geraintom Thomasom in to je storil v svojem značilnem slogu. Na poti do velike zmage mora biti nekaj drame, tokrat je prišla s padcem verige z njegovega kolesa.

A Rogla, ki se je v karieri ničkolikokrat pobral po precej večjih težavah in hujših udarcih, je presegel tudi to. Na krilih, ki so mu jih dali navijači, in adrenalinu, ki jih je bržkone sprožila mehanska kalvarija sredi klanca, je valižanskega tekmeca prehitel za 40 sekund, dovolj, da je zmagovalec Gira postal za 14 sekund.

Je to najmanjša razlika med prvima dvema v zgodovini? Ne, je šele na 4. mestu na tej lestvici, čeprav je najmanjša 11 sekund, ki so ločile Fiorenza Magnija in Ezia Cecchija leta 1948. Je pa to najtesnejša od Rogličevih štirih zmag na tritedenskih dirkah, po dramatičnosti je prekosila Vuelto 2020, na kateri je za 24 sekund ugnal Richarda Carapaza. Predvsem pa je to zmagoslavje najbolj prežeto s simboliko.

Po odstopih zaradi padcev na zadnjih dveh Tourih in na zadnji Vuelti so številne učene kolesarske glave ocenjevale, da nikoli več ne bo posegel po vrhu na »grand touru«. Njihove napovedi je na smetišče zgodovine vrgel manj kot osem mesecev, potem ko je prestal operacijo rame. Za nameček je zmagal podobno, kakor je pred dvema letoma in pol izgubil Tour proti Tadeju Pogačarju, z zasukom v gorski vožnji na čas na predzadnji dan dirke.

Pravica za vse padce

»Nisem še dojel, kaj pomeni zmaga na Giru, užival sem v trenutku in tudi v tem, kar se je zgodilo dan poprej. Energija iz Svetih Višarij in kolesarjenje po tem čudovitem mestu je bila nekaj izjemnega. Podpišem se pod to, da sem dobil pravico za vse, kar se mi je zgodilo v karieri. Vsaka zmaga je posebna, hvaležen sem, da sem dosegel to, zapomnil si jo bom za vedno,« je 33-letni Zasavec povedal, potem ko je zmagoslavno prijezdil v Rim in malo pred tem, ko je v večnem mestu zadonela Zdravljica in je prvič slovenskemu zmagovalcu neskončno trofejo Gira predal italijanski predsednik Sergio Mattarella.

Na tej dirki po Italiji bi moral v dresu Jumba Visme nastopiti tudi Idrijčan Jan Tratnik, vendar ga je dan pred startom zbil avtomobil. Vlogo Rogličvega najbolj zvestega pomočnika je prevzel Sepp Kuss, Američan, ki ga je kolesarska Slovenija že dolgo tega vzela za svojega. »Primož si to zasluži, izjemen borec je, zato je takšen šampion,« je dejal Kuss in se zahvalil za podporo slovenskih navijačev na Svetih Višarjah.

»Primož je že od zime govoril samo o kraljevski 19. etapi in tej vožnji na kronometer. Razmišljal je samo o teh dveh dnevih, že ko se je po operaciji rame vračal z vadbo na trenažerju. Pozimi je tudi prišel na Svete Višarje in se sprehodil po tej cesti. Razpletlo se je, kot je načrtoval, vse je naredil v teh dveh dnevih, klobuk dol,« se je Rogliču priklonil športni direktor pri Jumbu Vismu Marc Reef. Klobuk je treba sneti tudi pred Thomasom, ki je skupaj z Rogličem spisal zgodbo tega Gira. V času, ko naj bi zmagovali samo še mladci, sta prvi in drugi skupaj štela okroglih 70 let.