Rogliču še ni mar za rdečo majico
»Cilj je imeti rdečo majico v Madridu,« je stavek, ki ga je Primož Roglič ponovil že ničkolikokrat. Tisto, kar se dogaja na poti v špansko prestolnico, zanj niti ni pomembno. In te besede so meso postale tudi v 5. etapi 77. Vuelte, na kateri lovi četrto zaporedno končno zmago. Le dan za tem, ko je tekmece deklasiral na kratkem ciljnem vzponu v Laguardii in oblekel rdečo majico, je taktično predal vodstvo v skupnem seštevku.
V 5. etapi je morala kolesarska karavana premagati pet kategoriziranih vzponov, vendar nobenega takšnega, na katerem bi se lahko udarili kandidati za zmagoslavje v Madridu. Zato je bil to prvi letošnji dan za ubežnike, ki so si lahko obetali dve lovoriki, etapno zmago in rdečo majico. Rogličeva ekipa Jumbo Visma je predse spustila 18 ubežnikov, ki so si prikolesarili več kot pet minut prednosti in se za etapno zmago udarili na zadnjem vzponu na Alto de Vivero.
Na njem je imel največ moči Marc Soler, na Touru eden od zadnjih preživelih pomočnikov Tadeja Pogačarja v ekipi UAE, ki je na domačih cestah pod vodstvom športnega direktorja Andreja Hauptmana hitro dobil proste roke v lovu za dnevno slavo. Izkoristil jo je s pridom in slavil svojo drugo etapno zmago na Vuelti, čeprav so se mu zasledovalci v 15 km divjega lova v spustu proti Bilbau približali na pičlih 6 sekund zaostanka. Soler je bil najboljši tudi v 2. etapi dirke po Španiji leta 2020, ko je prav tako na baskovskih cestah za 19 sekund za seboj pustil Rogliča.
Slovenski zvezdnik je tokrat za njim zaostal več kot pet minut in veliko veselje privoščil francoskemu vrstniku Rudyju Molardu (Groupama FDJ), ki je bil najvišje uvrščeni ubežnik v skupnem seštevku (zaostajal je 58 sekund) in je oblekel rdečo majico.
Oddal majico in zmagal
»Želeli smo si oddati rdečo majico, tako da se je končalo po našem načrtu. Dolgo je sicer trajalo, da se je izoblikoval pravi pobeg. Če bi ušel kateri od nevarnih kolesarjev v skupnem seštevku, bi to pomenilo težko delo za nas. Na srečo se je razpletlo, kot smo si želeli. Za nas na Vuelti sicer ni lahkih dni, vendar je vseeno lažje, če naš kolesar ni v vodstvu,« je športni direktor Addy Engels razložil namero Jumba Visme, ki ni nič novega. Roglič je tudi lani taktično prepuščal vodstvo, po 2. etapi ga je predal Estoncu Reinu Taaramäeju in ga spet prevzel v 6. etapi, nato pa ponovil vajo. Po 10. etapi je bil vodilni Norvežan Odd Christian Eiking, od 17. etape do cilja v Santiagu de Composteli pa spet Roglič.
Vprašanje pa je, ali bo tudi tokrat tako dolgo odlašal s popolnim prevzemom nadzora nad dogajanjem. Za Molardom na 5. mestu zdaj zaostaja 4:09, vendar je pred kolesarji prva prava gorska etapa in tudi prvi pravi ciljni vzpon. Kolesarji bodo morali premagati tri kategorizirane vzpone in skupno 4120 višinskih metrov. Zadnja dva klanca bosta 1. kategorije, ciljni na Pico Jano je dolg 12,6 km s 6,6-odstotnim povprečnim naklonom, noge pa bodo zapekle predvsem v zaključku, zadnjih 600 metrov se vzpenja z naklonom 14,9 odstotka.
To je profil, ki ne bo puščal veliko taktiziranja, saj bodo najnevarnejši tekmeci v boju za končno zmago, ki jim je slovenski zvezdnik na kratkem klancu v 4. etapi odčital pravo lekcijo, gotovo preizkusili, kako Roglo po rekordno kratkih pripravah noge nesejo v prave klance.
