Roland-Garros se blešči v ospredju
Ko se ozremo k ženskemu teniškemu letu 2021, vidimo v tradicionalnem sklepnem ekipnem dejanju na vrhu prav takšno podobo kot v moški karavani. Tako kot je ruska reprezentanca osvojila Davisov pokal, je ženski izbrani vrsti Rusije pripadel pokal Fed oziroma po novem pokal Billie Jean King. Sicer pa je pogled v zadnjem koledarskem mesecu na teniško sezono iz slovenskega zornega kota krepko bolj navdušujoč v seriji ženskega tenisa kot moškega: Tamara Zidanšek se je že močno približala najboljšim. Ženska teniška zgodba še zdaleč nima takšne junakinje, kot je v moški srenji Novak Đoković in tudi še vsi tisti, ki mu sledijo. Tradicionalno kajpak Roger Federer in Rafael Nadal, v novejšem rodu pa Rusa Danil Medvedjev in Andrej Rubljov, Avstrijec Dominic Thiem, Nemec Alexander Zverev ...
Kakor koli, ni naključje, da je tudi to leto na vrhu sklenila Avstralka Ashleigh Barty. Ne zmaguje vedno, toda letos se je odrezala z lovoriko v Wimbledonu, po Roland-Garrosu 2019 svojo drugo na turnirjih za grand slam. Zanimiv je tenis Belorusinje Arine Sabalenka, v tej državi politični vrh podpira teniško igro, kot jo je nekoč začel Boris Jelcin pri ruskih sosedih. Sabalenkova je številka 2 na svetu, v domovini je pogosto v zapisih družabne kronike tudi kot dekle nekoč odličnega hokejista in zdaj člana strokovnega štaba beloruske hokejske reprezentance Konstantina Koljcova. Vsekakor je tudi zanimivo, da so za prvega moža teniške zveze pred kratkim izvolili Sergeja Rutenko, nekoč sijajnega rokometaša slovenske reprezentance in evropskih klubskih prvakov iz Celja. Ženska teniška zgodba je zanimiva. Zmagovalke se precej pogosteje izmenjujejo na seznamu kot moški, na vrata trkajo nova imena, denimo najstnica Emma Raducanu, zmagovalka odprtega prvenstva ZDA. Ni ga tudi junaka, niti na Češkem, kjer ima tenis imenitno tradicijo, ki bi denimo Barbori Krejčikovi napovedoval končno zmago v letošnjem Parizu. In prav francoska metropola bo ostala za slovenski tenis 2021 najbolj vidno podčrtana – Tamara Zidanšek se je uvrstila med štiri najboljše!
Vrh tudi v Lozani
Konjičanka, stara 23 let, je tako močno opozorila nase, da se je znašla med nominirankami za slovensko športnico leta (slovesna razglasitev bo jutri), njene predstave v Parizu so ob zaslone prikovale tudi tiste, ki ob tenisu dotlej še zdaleč niso tako trepetali kot ob naših junakih belih strmin in skakalnic ter v zadnjih letih kolesarskih dirk. Zidanškova je premagovala ugledne tekmice, denimo prvič doslej v uvodnem krogu igralko iz elitne deseterice, takrat šestopostavljeno Bianco Andreescu, kanadsko tekmico romunskih korenin. Štajerko je v polfinalu ustavila šele Rusinja Anastasija Pavljučenkova, pozneje v finalu poraženka proti omenjeni Krejčikovi. Še drugi vrh sezone pa je bil za Tamaro Zidanšek vsekakor turnir v Lozani, kjer je ugnala vse tekmice, v finalu Francozinjo Claro Burel. Posebno poglavje pripada tudi Kaji Juvan, dve leti mlajši od slovenske polfinalistke Roland-Garrosa. Ljubljančanka se suče okrog 100. mesta na lestvici WTA, dvakrat se je v tej sezoni uvrstila v 3. krog turnirjev za grand slam (Melbourne, London). V Avstraliji je odmevala njena zmaga proti Johanni Konta, v Angliji pa proti odlični Švicarki slovaških staršev Belindi Benčič, takrat devetopostavljeni igralki Wimbledona 2021. Kaja je prebolela koronavirus, se uspešno vrnila na igrišča, zgled je mladim tudi po komunikativnosti in razgledanosti. Seveda pa si bo v zelo lepem spominu ohranila največji domači ženski teniški dogodek, turnir v Portorožu, ko je v četrtfinalu ugnala Zidanškovo. Velika uganka slovenskega tenisa pa je vsekakor prihodnost Polone Hercog. Mariborčanka ima veliko izkušenj, petkrat se je uvrstila v 3. krog turnirjev za grand slam, pred desetimi leti je bila 35. na svetu. V Parizu je letos premagala ugledno Nizozemko Kiki Bertens, pozneje v sezoni vidnega skoka ni bilo. Verjamemo pa lahko, da zadnje teniške besede še zdaleč ni izrekla.
