»Ruski zdravnik me je zatrl, kot me že dolgo ni nihče«

CELJE – Nedvomno je Marjan Fabjan med vsemi slovenskimi trenerji daleč najuspešnejši, kar zadeva kolajne, ki jih je s svojimi izbranci osvojil na velikih tekmovanjih v olimpijskem športu. Celjski strokovnjak, ki bo v kratkem (3. maja) praznoval 60. rojstni dan, bo od četrtka naprej v Tel Avivu z roba tatamija lovil že 38. odličje na evropskih prvenstvih v judu. V pogovoru za Slovenske novice je razkril svoja pričakovanja, spregovoril pa je tudi o dopingu, slovenskih skokih in boksu.
V Izrael boste odpotovali z najštevilnejšo ekipo po domačem EP leta 2002 v Mariboru. Kaj pričakujete od trinajsterice?
»Menim, da bi nekaj morali osvojiti. Ob izkušenejših reprezentantih, ki so se že dokazali, bi lahko po kakšnem vidnejšem dosežku segli tudi mlajši tekmovalci.«
S čim bi bili zadovoljni oziroma nezadovoljni?
»Zadovoljen bi bil, če bi se Ana Velenšek, ki se bo prvič na velikem tekmovanju borila v supertežki kategoriji, prebila med najboljšo peterico in če bi Tina Trstenjak vzela kolajno. Izjemen uspeh bi bil tudi, če bi Adrian Gomboc, ki je bil lani na EP drugi, ponovil ta rezultat. Veliko pričakujem še od Andreje Leški, ki je osvojila že kar nekaj odličij na turnirjih za svetovni pokal. To bodo naši glavni aduti.«
Po koncu lanske sezone je bilo v slovenskem judu več pretresov. Miha Žgank je odšel v Turčijo, vaš klub je skupaj z Rokom Drakšičem zapustil tudi Adrian Gomboc, ki sta prestopila k Bežigradu, iz katerega pa ste dobili Andraža Jereba. Kako ste doživeli vse rošade?
»Glede na to, da sem imel probleme z Adrianom, je bilo kar pravilno, da si je našel novo sredino. Ne bi rad pogreval tega, kaj je bilo, rekel bom le, da je lani na trening k meni prišel z razrezano roko, ki je bila posledica nočnega življenja. Tega pri svojih varovancih ne toleriram! Za Bežigrad, kjer je – kot mi je prišlo na uho – nazadnje vladala anarhija, je dobro, da so dobili Roka, ki naj bi naredil red v klubu. Kako uspešen bo, pa bo pokazal čas.«
Kako zdaj s časovne razdalje gledate na odhod Žganka?
»Nanj gledam enako kot na vse košarkarje in nogometaše, ki so odšli v tujino za boljšim zaslužkom. Tudi sam sem šel pred leti s trebuhom za kruhom v Avstrijo, kjer sem se veliko naučil. Ko sem se vrnil domov, sem s pridobljenim znanjem ustvaril vse uspehe. Tudi Miha se bo nekoč vrnil in delil znanje, zato ga ne bi smeli obsojati. Še vedno ima tudi slovenski potni list in je zaveden Slovenec. V Turčijo se je odpravil tudi zaradi boljših razmer za trening, istanbulskemu klubu BBSK, ki je last turškega predsednika Erdogana, denarja zagotovo ne primanjkuje. Žgank, ki mi je zaupal, da se na tem EP še ne bo boril, ima tam tudi svojega fizioterapevta in zdravnika.«
Koliko ste prejeli za njegov prestop?
»Čistega denarja smo dobili 22.000 evrov, poleg tega bomo imeli v Turčiji tudi nekaj plačanih priprav, kakršne smo imeli nazadnje v Antalyji, kjer so odlično poskrbeli za nas. Bivali smo, denimo, v hotelu s petimi zvezdicami, tako da se res ne morem pritoževati. Osebno sem zadovoljen, nikomur se tudi nočem zameriti, sploh pa ne tako veliki državi, kot je Turčija.«
Prejšnji konec tedna ste bili tudi na državnem prvenstvu v boksu. Kako vam je bilo všeč?
»Organizacija je bila zelo dobra, sam pa bi ga v prihodnje poskušal narediti bolj privlačnega, morda bi dodal več glasbe za večji šov. Navsezadnje gre za atraktiven šport. Predsednik zveze Sašo Pučko, Dejan Zavec in drugi se trudijo, če bo potrebno, jim bom pomagal, na koncu koncev sem soustanovitelj kluba Medilip Sankaku. Imamo dva državna prvaka, poleg tega še srebrno in bronasto kolajno, kar je za začetek v redu.«
Ali bi lahko s slovenskim boksom naredili podobno uspešnico kot z judom?
»Najprej bi bilo treba vsem nadarjenim omogočiti redne treninge z najboljšimi na svetu, ne pa da o njih le berejo na medmrežju in jih zgolj gledajo po televiziji. Morali bi hoditi v takšne sredine, kjer imajo razvit boks. Da na lastne oči vidijo, kaj je hitrost, moč, bojevitost.«
Ste videli koga, ki bi mu lahko uspelo?
»O imenih ne bi govoril, sta mi pa padla v oči dva boksarja, za katera bi lahko rekel, da sta iz pravega testa.«
Poznamo vas kot gorečega nasprotnika (prepovedanih) poživil. Kako gledate na primere, kakršnega smo imeli v Mariboru, kjer je zaposleni v tamkajšnjem UKC prodajal zdravila za doping znanemu trenerju atletov?
»Ko sem nedolgo tega govoril z enim od ruskih zdravnikov in ga vprašal, kako je prišlo do njihovega sistemsko organiziranega dopinga, mi je odvrnil, češ da jim Slovenci ne moremo ničesar očitati, ker da smo glede na število prebivalcev peti največji uživalci prepovedanih poživil. Tako me je zatrl kot že dolgo ne nihče, počutil sem se res neugodno. Čeprav se trudimo, da bi izkoreninili doping, ga je pri nas veliko. Osebno sem proti vsem prehranskim dopolnilom, za doping smatram vse, kar se umetnega vnese v telo. Tudi brez tega je mogoče uspeti, najlepši primer za to so moji varovanci. Njihova hrana je normalna, ne predpisujem jim nobenih jedilnikov. Naj jedo, kar potrebuje telo. Če potrebujejo kilogram čokolade, naj je pojedo toliko. Pa saj telo samo prižge alarm, ko kaj potrebuje. To je moja teorija, ki mi jo mnogi izpodbijajo. A jaz jih sprašujem, ali imamo sploh zdravnike, ki bi pregledali vse te snovi.«

Nobena skrivnost ni, da ste tudi velik ljubitelj smučarskih skokov. Kako komentirate zadnje dogodke v slovenski reprezentanci in menjavo trenerjev?
»Kdor me pozna, ve, da sem tudi proti alkoholu – sploh pri trenerjih, ki morajo biti stoodstotni in v vseh pogledih zgled svojim športnikom. A ne bi rekel, da bi bil to glavni razlog za slabše rezultate. Ko so uspehi, je trener pogosto v senci, ko jih ni, pa je glavni krivec. To je slovenska miselnost. A nihče ob tem ne upošteva, da se tekmovalci starajo, da se njihova telesa spreminjajo, da imajo določene razvade, zato bi morali tudi športniki prevzeti del krivde. Morda bi bilo treba zamenjati njih in dati priložnosti mladim, ki čakajo v vrsti.«