Salazar le postranska škoda kraljice športov
Sebastian Coe para živce v vlogi predsednika Mednarodne atletske zveze (IAAF). Ne živi v svetu, v katerem novinarji takoj pomislijo na najslabše.
Odpri galerijo
Sebastian Coe ima na vse odrezav odgovor. FOTO: Reuters
V tekaških čevljih je bil Sebastian Coe džentelmen. Če je bil njegov najhujši tekmec na srednjih progah, rojak Steve Ovett, nergaški razgrajač, je dvakratni olimpijski prvak na 1500 m (v Moskvi 1980 in štiri leta pozneje v Los Angelesu) ter večkratni svetovni rekorder (tudi na 800 m) uglajen Londončan. Ne nazadnje ga je britanski imperij poimenoval za lorda.
Na stezi je kljuboval dvomljivcem, tudi britanski vladi, ki je zaradi sovjetskega vpada v Afganistan zahtevala bojkot moskovskih OI. Coe je bil takrat junak, zdaj, ko je že dolga leta v funkcionarskih vodah, bil je predsednik organizacijskega komiteja OI v Londonu leta 2012, pa para živce v vlogi predsednika Mednarodne atletske zveze (IAAF). Že dodelitev lanskega SP Katarju je bila poteza, zaradi katere so številni povzdignili obrvi.
»To je nočna mora za šport,« so zapisali otoški novinarji, ki jih je v oči najbolj bodel prazen stadion v Dohi. »Dragi novinarji, lahko je sedeti in po nekaj dneh ugotavljati slabosti. Kar je pomembno, je dolgoročen razvoj atletike. Težava, ki jo imam, je način prikazovanja športa v nekaterih britanskih medijih,« je vrnil lord Coe. Njegov cinični ton je šel mnogim v nos.
Tudi za dopinško razvpiti primer ameriškega trenerja Alberta Salazarja je namignil, da je le postranska škoda kraljice športov. Le kaj neki govori, ko pa je Salazar vadil tudi britanskega dolgoprogaša Moja Faraha, štirikratnega olimpijskega in šestkratnega svetovnega prvaka. Na vse je imel Coe še en odrezav odgovor: »Opravičujem se, pač ne živim v svetu, v katerem novinarji takoj pomislite na najslabše.«
Res ne, in to po vseh teh letih dopinških škandalov in zlorabljanj, seveda tudi ruskih. No, pa tudi na OI v Tokiu predsednik svetovne atletike gleda le skozi finančna očala. Seveda zaradi denarnih učinkov, ki jih ima preložitev OI. Ob tem predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Thomas Bach in Coe še nista povedala ničesar, kar bi športnikom v stresu vlilo nekaj (samo)zaupanja. Coeja skrbi izpad zaslužka, začetek diamantne lige je tako ali tako šel rakom žvižgat, tudi pri preložitvi iger ga bolj skrbi mošnjiček podanikov atletike kot pa njihovo zdravje. A videti tokijske igre le skozi denarno prizmo, je v tej zmešnjavi popolnoma brez občutka.
Nekaterim športnikom je seveda hudo, saj so se štiri leta pripravljali na OI, toda Coe ni pomislil na pravi prid globalnega športa. Bil je velik zvezdnik, a ko je sedel v naslanjač, obdan z močjo, je tako kot mnogi pred njim začel misliti, da je pomemben kot čarovnik Merlin iz legende o kralju Arturju, ki lahko reši svet.
Na stezi je kljuboval dvomljivcem, tudi britanski vladi, ki je zaradi sovjetskega vpada v Afganistan zahtevala bojkot moskovskih OI. Coe je bil takrat junak, zdaj, ko je že dolga leta v funkcionarskih vodah, bil je predsednik organizacijskega komiteja OI v Londonu leta 2012, pa para živce v vlogi predsednika Mednarodne atletske zveze (IAAF). Že dodelitev lanskega SP Katarju je bila poteza, zaradi katere so številni povzdignili obrvi.
»To je nočna mora za šport,« so zapisali otoški novinarji, ki jih je v oči najbolj bodel prazen stadion v Dohi. »Dragi novinarji, lahko je sedeti in po nekaj dneh ugotavljati slabosti. Kar je pomembno, je dolgoročen razvoj atletike. Težava, ki jo imam, je način prikazovanja športa v nekaterih britanskih medijih,« je vrnil lord Coe. Njegov cinični ton je šel mnogim v nos.
Skrbi ga izpad zaslužka
Tudi za dopinško razvpiti primer ameriškega trenerja Alberta Salazarja je namignil, da je le postranska škoda kraljice športov. Le kaj neki govori, ko pa je Salazar vadil tudi britanskega dolgoprogaša Moja Faraha, štirikratnega olimpijskega in šestkratnega svetovnega prvaka. Na vse je imel Coe še en odrezav odgovor: »Opravičujem se, pač ne živim v svetu, v katerem novinarji takoj pomislite na najslabše.«
Res ne, in to po vseh teh letih dopinških škandalov in zlorabljanj, seveda tudi ruskih. No, pa tudi na OI v Tokiu predsednik svetovne atletike gleda le skozi finančna očala. Seveda zaradi denarnih učinkov, ki jih ima preložitev OI. Ob tem predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Thomas Bach in Coe še nista povedala ničesar, kar bi športnikom v stresu vlilo nekaj (samo)zaupanja. Coeja skrbi izpad zaslužka, začetek diamantne lige je tako ali tako šel rakom žvižgat, tudi pri preložitvi iger ga bolj skrbi mošnjiček podanikov atletike kot pa njihovo zdravje. A videti tokijske igre le skozi denarno prizmo, je v tej zmešnjavi popolnoma brez občutka.
Nekaterim športnikom je seveda hudo, saj so se štiri leta pripravljali na OI, toda Coe ni pomislil na pravi prid globalnega športa. Bil je velik zvezdnik, a ko je sedel v naslanjač, obdan z močjo, je tako kot mnogi pred njim začel misliti, da je pomemben kot čarovnik Merlin iz legende o kralju Arturju, ki lahko reši svet.
