KOŠARKA
Sekulić začel kot defibrilator
Novi selektor je znova pognal srca košarkarjev in njihovih privržencev. EP se ne more izmuzniti, a vrnitev reprezentance med prvokategornice ne bo lahka.
Odpri galerijo
Aleksander Sekulić je uspešno debitiral v selektorski vlogi. FOTO: FIBA
Po nepozabnem 17. septembru 2017, ko so v finalu evropskega prvenstva premagali Srbijo, so slovenski košarkarji odigrali 16 tekem, vse uradne, in doživeli kar deset porazov. Od šestih zmag v dobrih treh letih (po dvakrat so ugnali Avstrijo in Ukrajino, po enkrat Belorusijo in Črno goro) so jih tretjino dosegli minuli konec tedna v Stožicah, zato je zadovoljstvo med reprezentanti, med njihovimi kronisti in navijači razumljivo. Previdni pa bi morali biti ob znakih pretiranega navdušenja.
Sloveniji se resda ne more izmuzniti že 14. zaporedna uvrstitev na EP, kar je lep dosežek in dokaz tekmovalne stanovitnosti. A potem ko je lani ostala brez nastopa na svetovnem prvenstvu na Kitajskem, na katerem je igralo 12 selekcij s stare celine, moramo zdaj upoštevati, da bo na eurobasketu 2022 dobilo priložnost kar 24 držav, torej domala vse, ki se nekoliko resneje ukvarjajo s košarko. Hkrati še vedno čakamo na novo zmago nad tekmecem s »težo«.
To nista bili niti Ukrajina (84:73) niti Avstrija (77:64), proti katerima je zadoščalo le nekaj minut dobre igre v obeh prvih polčasih. Sorazmerno z njuno kakovostjo pa bi morali ovrednotiti sicer viden napredek pri igri v obrambi, skokih in številnih »lahkih« koših ter upoštevati tudi prevelike padce v drugih polčasih.
Preskok od popolnega malodušja minulih treh let do prenagljene evforije bi bil lahko nevaren, prav tako zasmehovanje nenavadnih izidov minulih dni: zmage Švice nad Srbijo, Danske nad Litvo in Češko na turnirju v Vilni, Izraela nad svetovnimi prvaki Španci sredi Valencie in Hrvaške v Istanbulu, čeprav je Turčija uvrstila v moštvo svoje evroligaške košarkarje. Še pred nekaj dnevi so bili tudi Slovenci v grobnici padlih velikanov in ne kaže izzivati usode.
Novi selektor Aleksander Sekulić je ob prihodu deloval kot defibrilator, saj je znova pognal srca reprezentantov in njihovih privržencev, a takšni motivacijski sunki imajo omejen rok delovanja. Po februarskem zadnjem ciklu bojev za preboj za EP ter revanšah z Madžarsko in Ukrajino pa se bo začelo zares. Konec junija najprej v kvalifikacijah za olimpijske igre, in če bo šlo vse po sreči, tudi julija in avgusta v Tokiu, novembra prihodnje leto pa se bodo že začele kvalifikacije za svetovno prvenstvo 2023 in se bodo prepletale s pripravami na naslednji eurobasket.
Za naslednja leta torej ne bo dovolj le želja, brez individualne kakovosti in oblikovanja nove hierarhije ob nujni vključitvi tokratnih odsotnih zvezdnikov bo imel stožiški napredek zelo kratko sapo. »Ne bi rad primerjal sobotne in nedeljske zmage z rezultati minulih let, okoliščine so vedno različne. Borbenost nikoli ni bila vprašljiva, tudi v prejšnjih ciklih ne. V nasprotju s prejšnjimi kvalifikacijskimi cikli smo imeli malo več časa za pripravo, saj smo igrali doma in nam ni bilo treba potovati, zaradi zadnjih izkušenj pa smo tudi vedeli, kaj bi lahko spremenili. Uspelo nam je, a moramo graditi naprej,« se strinja Aleksander Sekulić.
Sloveniji se resda ne more izmuzniti že 14. zaporedna uvrstitev na EP, kar je lep dosežek in dokaz tekmovalne stanovitnosti. A potem ko je lani ostala brez nastopa na svetovnem prvenstvu na Kitajskem, na katerem je igralo 12 selekcij s stare celine, moramo zdaj upoštevati, da bo na eurobasketu 2022 dobilo priložnost kar 24 držav, torej domala vse, ki se nekoliko resneje ukvarjajo s košarko. Hkrati še vedno čakamo na novo zmago nad tekmecem s »težo«.
To nista bili niti Ukrajina (84:73) niti Avstrija (77:64), proti katerima je zadoščalo le nekaj minut dobre igre v obeh prvih polčasih. Sorazmerno z njuno kakovostjo pa bi morali ovrednotiti sicer viden napredek pri igri v obrambi, skokih in številnih »lahkih« koših ter upoštevati tudi prevelike padce v drugih polčasih.
Prihodnje leto zares
Preskok od popolnega malodušja minulih treh let do prenagljene evforije bi bil lahko nevaren, prav tako zasmehovanje nenavadnih izidov minulih dni: zmage Švice nad Srbijo, Danske nad Litvo in Češko na turnirju v Vilni, Izraela nad svetovnimi prvaki Španci sredi Valencie in Hrvaške v Istanbulu, čeprav je Turčija uvrstila v moštvo svoje evroligaške košarkarje. Še pred nekaj dnevi so bili tudi Slovenci v grobnici padlih velikanov in ne kaže izzivati usode.
Novi selektor Aleksander Sekulić je ob prihodu deloval kot defibrilator, saj je znova pognal srca reprezentantov in njihovih privržencev, a takšni motivacijski sunki imajo omejen rok delovanja. Po februarskem zadnjem ciklu bojev za preboj za EP ter revanšah z Madžarsko in Ukrajino pa se bo začelo zares. Konec junija najprej v kvalifikacijah za olimpijske igre, in če bo šlo vse po sreči, tudi julija in avgusta v Tokiu, novembra prihodnje leto pa se bodo že začele kvalifikacije za svetovno prvenstvo 2023 in se bodo prepletale s pripravami na naslednji eurobasket.
Za naslednja leta torej ne bo dovolj le želja, brez individualne kakovosti in oblikovanja nove hierarhije ob nujni vključitvi tokratnih odsotnih zvezdnikov bo imel stožiški napredek zelo kratko sapo. »Ne bi rad primerjal sobotne in nedeljske zmage z rezultati minulih let, okoliščine so vedno različne. Borbenost nikoli ni bila vprašljiva, tudi v prejšnjih ciklih ne. V nasprotju s prejšnjimi kvalifikacijskimi cikli smo imeli malo več časa za pripravo, saj smo igrali doma in nam ni bilo treba potovati, zaradi zadnjih izkušenj pa smo tudi vedeli, kaj bi lahko spremenili. Uspelo nam je, a moramo graditi naprej,« se strinja Aleksander Sekulić.
