Simonu Rožmanu se počasi svita

Mariborčani in njihov trener Simon Rožman imajo tri tekme pred koncem jubilejnega 30. državnega nogometnega prvenstva jasen cilj: tri zmage in devet točk. To naj bi zadostovalo za 16. naslov slovenskega prvaka. Toda tudi ta izkupiček ne bo dovolj: Olimpija in njen trener Goran Stanković imata malo manj zahteven cilj, a še vedno pravšnji za tretji naslov prvaka pod vodstvom Milana Mandarića: sedem točk. Tretja Mura v tej šampionski kombinatoriki nima nikakršnih možnosti, pri mariborskih devetih točkah so vštete tudi tri, ki bi si jih vijolični zagotovili v medsebojnem dvoboju v zadnjem krogu v Ljudskem vrtu. Toliko o točkah, matematiki in kombinacijah, toda pomembnejša je vsebina in tisto, kar grozi slovenskemu klubskemu nogometu. Po tem, kar je razkril 48. največji derbi (0:0), se mu slabo piše. »Želel bi si več kakovosti,« je priznavajoče potarnal mariborski trener Simon Rožman, ki se mu počasi svita, da je vrnitev v slovenski klub prinesla tudi boleče spoznanje o nazadovanju lige, klubov in nogometašev. Ne gre mu zavidati, prestop iz hrvaške lige v slovensko je tudi zanj hud padec na trdna in realna slovenska tla, ki je prinesel bridko spoznanje, da je kakovostni prepad med prvenstvoma prevelik. Toda v skladu z denarnim vložkom, vlogo nogometa v družbi in tudi načinom (vsebino) dela v mlajših kategorijah. Za Olimpijo velja, da je pod taktirko Gorana Stankovića pomladila moštvo. O tem bi bilo mogoče polemizirati, toda prav veliko ga vendarle ni. Vratar Žiga Frelih, bočni branilec Michael Pavlović, ki je član že tretjo sezono, ali najstnik v odhajanju Enrik Ostrc (debitiral je že pod Safetom Hadžićem, tako kot Pavlović) so že med izkušenejšimi, le Gal Kurež je pri 20 letih dejansko mladi novinec.
 

Naši aduti ne napredujejo

Pri Mariboru so ubrali drugačno pot. Čez noč so odkrili 18-letnega Vida Kodermana in 17-letnega Gala Gorenaka. Za neizkušena fanta je bil prvi derbi res velika izkušnja, toda ali tudi sodita v kategorijo nadarjenih fantov, ki napovedujejo novo mariborsko pomlad, še ni bilo mogoče videti. Bolj kot ne se zdi, da je Rožman ali pa razširjen strokovni konzilij izbral zgolj navijačem všečno potezo pomlajevanja zaradi pomlajevanja. In zaradi okoliščin, ki so obema najstnikoma omogočile preskok v člansko vrsto, ne da bi bila še v svojih moštvih jeziček na tehtnici oziroma izstopajoča posameznika z višjo dodano vrednostjo. Rožman se je vsaj približno že soočil z višjim kakovostnim razredom ali dvema in ga celo soustvarjal. Tudi pred odhodom na Hrvaško je imel v rokah že boljše Domžale, četudi jih je zapustil na zadnjem mestu. Stanković se še ni srečal z višjim razredom in je, podobno kot njegova Olimpija, na učni poti. Derbi in še druge tekme prej so vnovič odkrile ključne razvojne težave. Povezane so z igralci, mladimi po letih in bogatimi po izkušnjah. Timi Max Elšnik, Jan Mlakar, Jan Repas, drugih v najboljših razvojnih letih igralcev niti ni bilo med dvaindvajseterico na igrišču v Stožicah, bi morali biti v vsem izstopajoči. Toda najbolj nadarjeni slovenski igralci svojega rodu v najboljših slovenskih klubih v derbiju niso bili v ospredju, temveč so se zlili s povprečjem, ki je imel zgolj voljni moment na primerni ravni. Zadnje dejanje 33. kroga pa je na koprski Bonifiki nepričakovano pripadel Aluminiju (3:0, Tilen Pečnik 7., Aljaž Krefl 24., 11-m, Tonči Mujan 90.).