Sin Anžeta Kopitarja gre po očetovih stopinjah

Na ledenih ploskvah po Evropi se bodisi začenja bodisi približuje 5. letni čas – končnica ligaških tekmovanj. Do te je onstran Atlantika v NHL, najmočnejšem klubskem hokejskem tekmovanju na svetu, še nekaj časa, pred moštvi je v povprečju še 20 tekem do konca rednega dela. In tako tudi pred našim zvezdnikom Anžetom Kopitarjem, že 18 let enim udarnih adutov moštva Los Angeles Kings, od poletja 2016 kapetanom Kraljev. V pogovoru se je ozrl tako k sedanjemu moštvu kot tudi vedno znova posebnim gostovanjem v Kanadi, naši reprezentanci in podpori družine.

Anže, se uresničuje to, kar ste mi govorili med zadnjim poletjem na Bledu, da imate zdaj že dovolj zrelo in obenem zelo obetavno ekipo za odmevne predstave v ligi, ki bi vas seveda pripeljale v končnico. Ta je seveda iz leta v leto poglavitni cilj slehernega kluba v NHL in tako tudi moštva Los Angeles Kings?

»Menim, da se to uresničuje in tudi kaže na ledu. Začetek te sezone je bil zares spodbuden, v ligi smo bili zelo pri vrhu, ne le v naši skupini. Potem pa se nam je malce zataknilo in pravzaprav niti ni vemo, kaj je bilo takrat narobe. A ko se je enkrat kolesje začelo vrteti v napačno smer, se ti potem nikakor noče preusmeriti, kot bi si ti želel. In to se takrat pokaže prav na tekmah, ko igraš dobro, pa nikakor ni nagrade z zmago. Vedno se ti kaj na koncu zgodi in led zapustiš kot poraženec. Potem se ti to 'naseli' v glavo in psihološka trdnost ni več takšna, kot bi morala biti.«

Po vseh teh letih, odkar ste jeseni 2006 vstopili v ta čudoviti svet NHL, nam lahko poveste, kje najraje igrate v Severni Ameriki, če seveda ne upoštevate tekem na domačem prizorišču v Los Angelesu?

»Madison Square v New Yorku. Pa tudi Bell Centre v Montrealu ponuja neko posebno vzdušje, ki ga je težko opisati.«

Zdaj sicer poleti zapuščate domače kraje prej kot nekoč. Otroka Neža in Jakob imata že precej obveznosti, kajne?

»Prav v redu je. Oba otroka pa imata zelo pisan urnik. Jakob se uči hokejskih veščin, Neža trenira umetnostno drsanje. Še tisti čas, ko bi lahko bili vsi skupaj prosti, se nam ne uresniči. Zelo sta zagnana, zelo pridna, zanima ju to, s čimer se ukvarjata in ker je tako, je še najmanj, kar lahko v tem primeru storim za oba, to, da ju podpiram in, kadar sem doma, odpeljem na trening.«

Še vedno je med tistimi, ki so največ na ledu. FOTO: Jayne Kaminoncea/USA Today Sports

Jakoba sem videl nazadnje na poletni akademiji na Bledu, ki jo imata s Tomažem Razingarjem. Kako je s hokejsko vzgojo najmlajših v Severni Ameriki?

»Pravzaprav zelo podobno kot v Evropi. Na začetku se seveda otroci učijo drsati, potem sledi mala šola. Najbrž je bilo pri meni podobno, a to je že tako oddaljeno, da sem pravzaprav že pozabil, kako je bilo zares (smeh). Lahko si zraven omisliš še zasebnega trenerja, če imaš čas in če si posebej zagnan.«

Kako je sicer, ko ste na daljših turnejah z moštvom, tako kot nazadnje v Kanadi?

»Ta zadnja je bila kar kratka, sledile so si tri tekme v petih dneh. Precej dlje je, ko gremo za slaba dva tedna na vzhodno obalo.«

Kako je z vašo regeneracijo pri 36 letih, kako je s podporo družine?

»Zagotovo je drugače kot nekoč. Vse skupaj je zdaj zame počasneje, se pa navadiš. Pomembno je ravnovesje, ki ga moraš načrtovati, kdaj počivati, kdaj trenirati. Z leti se marsikaj naučiš. Svoje telo dobro poznam, se prilagodim temu. Družina pa mi ponuja 99 odstotkov energije. Ko pridem domov in se igram z otrokoma ter smo vsi štirje skupaj, je to zame mentalna regeneracija.«

Pred kratkim pa je bil z družino pri vas v Los Angelesu nekdanji reprezentančni soigralec Tomaž Razingar, kako je bilo?

»Prav lepo je bilo. Njegova družina nas je obiskala v dneh božičnih praznikov, vedno je tu takrat prav veselo vzdušje, tudi zame je to najlepši praznik. Veliko smo se nasmejali, kot vedno s Tomažem, ustvarjali spomine, ki bodo z nami ostali.«