Sin mu nastavlja ogledalo tudi s sočnimi opazkami

Sijajno sezono za svetovni pokal v smučarskih skokih, v kateri je zbral kar 16 stopničk, je Anže Lanišek tako v skupni razvrstitvi kot tudi seštevku poletov končal na odličnem tretjem mestu. Toda še bolj je morda odmevala poteza, ko je 26-letni Domžalčan na zaključno podelitev priznanj prinesel veliko podobo Poljaka Dawida Kubackega, ki je zaradi zdravstvenih težav svoje žene Marte že v Vikersundu končal tekmovalno zimo in tako ni več (u)branil skupnega drugega mesta.

Za vami je sijajna sezona, v kateri ste z izjemo posamične kolajne na nordijskem SP uresničili vse zastavljene cilje. Čestitke!

»Bila je res super, zelo stanovitna z ne prav veliko nihanji. V skupni razvrstitvi sem zaostal le za Halvorjem Granerudom in Stefanom Kraftom, ki že imata po dva velika kristalna globusa in kolajne z velikih tekmovanj. Da sem bil zraven, si štejem v veliko čast. Že to, da se zavedamo, kaj nam je uspelo, je vredno ogromno, a verjamem, da lahko za prihodnjo sezono cilje zastavimo še višje.«

Kje pri sebi vidite še malenkostne rezerve?

»Morda v tem, da v kritičnih obdobjih še bolje izkoristim čas za počitek, mogoče bi bilo treba določene stvari zapeljati tudi malce drugače. A pri tem gre res za malenkosti. S pravkar končano sezono sem zares nadvse zadovoljen, se pa vsako leto naučim(o) kaj novega – tudi iz napak.«

Ali lahko razkrijete anekdoto, kako ste svojo tehniko pilili s pomočjo jajc?

»Bilo je tako, da me je v zraku zelo krivilo in neslo proti robu doskočišča. Takrat sta se Aleš Selak, klubski trener pri SSK Mengeš, in Vasja Bajc domislila tega, da bi mi dala pred skokom v roke surovi jajci. Da bi začel morda na takšen način, ko bi pazil, da ju ne bi stisnil, na treningu bolj skakati z občutkom. Skok mi je uspel kar dobro, vendar me ni odneslo tako daleč, kot sem si sam zamislil. Iz jeze sem potem jajci, ki sta ostali celi, pred sedežnico vrgel v tla in se odpravil spet proti vrhu zaletišča, trenerjema pa rekel, da sem ju pač izgubil. A sta me potem pričakala z novima, tako da sem moral ponoviti vajo in jima po naslednjem poskusu prinesti jajci kot dokaz, da ju v zraku nisem zdrobil.«

S svojo tehniko skakanja Žaba navdušuje tudi tuje poznavalce. 

Že večkrat ste rekli, da Selak igra zelo pomembno vlogo v vašem življenju. Da je za vas kot drugi oče. Ali sta, ko ste na tekmah, še vedno redno v stiku?

»Slišiva se pogosto, velikokrat si tudi kaj napiševa prek družbenih omrežij ali telefonskih sporočil. Lepo je videti, da me še zmeraj tako pozorno spremlja in da se tako zelo veseli z menoj. Drugače pa je Aleš v skokih naredil že ogromno, navsezadnje je ustvaril tudi svetovnega prvaka Roka Benkoviča. Že to veliko pove o tem, kako zelo dober trener je. Morda njegov način treniranja ni vsakdanji, toda ko ga ljudje sprejmejo, je vse skupaj precej lažje. Veseli me, da nadaljuje po svoji poti, da se ne pusti od nikogar zmesti in da ustvarja nove mlade skakalce, ki veliko obetajo.«

V Planici ste s podobo Dawida Kubackega osvojili srca mnogih gledalcev. Ali je bila to vaša zamisel?

»Že pred odhodom v Lahti sem začutil, da lahko v točkovanju prehitim Dawida, zato sem začel razmišljati o tem, kaj bi lahko pripravil za konec. O tem sem se pogovarjal tudi z ženo Nastjo in terapevtko Meto, pri izvedbi mi je veliko pomagala Nastja, ki se je zelo potrudila.«

Se je na to vašo pozornost že odzval tudi Kubacki?

»Da, zahvalil se mi je in mi poslal tudi fotografijo svoje žene. V zadnjih dneh sem večkrat rekel, da je Dawid velik človek. S tem, ko je izpustil najlepše tekme v sezoni in se odpovedal boju za skupne stopničke, je pokazal, da smučarski skoki in šport niso vse v življenju. Jasno nam je dal vedeti, da je ljubezen tista, ki šteje največ. S svojim dejanjem sem mu želel izkazati spoštovanje, ki ga v sebi čutim do njega.«

Letos ste od blizu videli dva grda padca. Ob tistem, ki ga je med nordijskim SP v Planici doživel Peter Prevc, je na preizkusu letalnici bratov Gorišek padel tudi vaš mlajši klubski kolega Taj Ekart. Kaj vam roji po glavi ob takšnih trenutkih?

»Seveda takšnih padcev nikoli ni lepo videti. Tudi sam sem jih doživel nekaj, nanje pa gledam tako, da so mi bili očitno namenjeni. Verjamem, da se mi je tudi tisti leta 2014 v Kuusamu zgodil z določenim razlogom. 'Povedati' mi je morda poskušal, da se moram malo umiriti, stopiti kakšen korak nazaj in začeti delati na pravi način.«

Kako vaše podvige doživlja sin Ijan Luka?

»Ve, da njegov oče skače, pozna kar nekaj zadev iz sveta smučarskih skokov, ve tudi, kdo so Granerud, Kraft, Kubacki in drugi … A v Planici ga nazadnje ni bilo, kajti z Nastjo ga poskušava držati malo stran, ker zna biti zanj hitro kar precej naporno.«

Kaj vam reče, ko se vrnete s tekmovanj?

»Odvisno od dneva. Zna tudi pičiti s sočnimi opazkami, ki pa jih bom raje obdržal zase. Lahko rečem, da mi nastavlja ogledalo.«

Ali bo šel po vaši smučini?

»O tem je prezgodaj govoriti. Kot vsi otroci ima tudi Ijan Luka pri petih letih tisoč in eno željo. Zdaj je po mojem tudi še prekmalu, da bi ga usmeril le v en šport. Po najboljših močeh ga bom podpiral v tem, kar si bo sam najbolj želel početi.«

Kaj si boste najprej privoščil po koncu sezone?

»Najprej nas čakajo sponzorske obveznosti, nato pa se bom z družino odpravil na dopust v tople kraje. Užival bom v ležanju na plaži in v objemu svoje žene. Do maja, ko bomo spet začeli priprave za novo sezono, bom odmislil vse v povezavi s skoki.«