Skoraj ostal brez nog

V drugi epizodi Delovega podkasta Košarka je gostoval Sani Bečirovič. Nekoč je bil največji talent v Evropi, s slovensko reprezentanco do 20 let je bil evropski prvak, s člansko reprezentanco pa je trikrat zaigral na evropskem prvenstvu in dvakrat na svetovnem. Danes je športni direktor enega najbogatejših klubov v Evropi, Panathinaikosa.

Slovensko reprezentanco je spremljal na daljavo. »Proti Kanadi bi lahko bolje odigrali, čeprav so fantje pustili srce na igrišču. Sposobni so več, kar so že pokazali tudi med tem prvenstvom. Toda preprosto so bili Kanadčani preveč agresivni, sodniški kriterij ni bil pogodu slovenski reprezentanci, vendar tudi sami niso našli načina za umiritev.«

Spregovoril je o Luki Dončiću, kako visoko je dvignil naša pričakovanja. »Luka je postavil letvico tako visoko, da je nekaj najbolj normalnega, ko doseže 26 točk. Ne zavedamo se, o kakšnem košarkarju govorimo. Ker kdorkoli drugi bi dosegel toliko točk, bi bi bili vsi navdušeni, pri Luki pa je to nekaj srednjega, saj pričakujemo, da bo dal 45 točk in imel trojni dvojček že po prvih petnajstih minutah.«

Ko je bil Sani Bečirović še košarkar, je igral od Slovenske Bistrice do Irana, vmes je igral za nekatere največje evropske klube; Virtus Bologno, Fortitudo, CSKA Moskvo, Benetton, vrhunec sta bili dve sezoni pri Panathinaikosu, ko je postal evropski klubski prvak. V pogovoru je razkril, kaj se je zgodilo, ko je trener Željko Obradović na zabavi na obrobju Aten zalotil celotno moštvo.

Oglejte si Iran

Zdaj je Bečirović spet pri Panathinaikosu, vendar kot športni direktor. Grški klub je bil v preteklih sezonah v krizi, toda pred novo sezono so izredno okrepili moštvo. »Predsednik je bil zelo radodaren. Zaveda se, da v kolikor bi zdaj varčevali, verjetno marsikdo ne bi prišel v Panathinaikos, saj rezultati v zadnjih letih niso bili na ravni klubske zgodovine.«

Še kot igralec je imel toliko operacij, da ne more vseh prešteti s prsti na obeh rokah. Kot dvajsetletnik je mesece prisilno preležal v postelji, koleno je imel sešito z žico, nato je zaradi bakterije skoraj ostal brez nog … »Nikoli nisem dvomil v vrnitev, čeprav so mi napovedali, da ne bom več hodil. Ljudje ne vedo, kako zelo sem bil pripravljen soočenja z bolečino,« je dejal. »Mnogi me tudi sprašujejo, če bi danes šel še enkrat čez vse to, a nisem prepričan, če bi.«

Pogovor je sklenil z obujanjem spominov iz Irana. Čeprav si ni nikoli mislil, da bo kdaj igral tam, je ravno v Iranu preživel nekaj najlepših trenutkov v karieri: »Čeprav je bilo najprej težko, sva na koncu oba z Jasminom Hukićem ob odhodu jokala. Čutila sva ljubezen ljudi, videla sva Iran v vsej njegovi lepoti, zato vsem svetujem, naj si ogledajo to državo.«